Ko bom velik/a bom?

Zanimiva tema 

V otroštvu se mi je občasno v srcu pojavljal strah, kaj sploh želim biti, saj nisem znala prepoznati notranjega klica po karieri. Zdelo se mi je, da vsi drugi vedo kaj želijo biti, jaz pa v globini nisem znala prepoznati, kaj želim biti. Energijski svet, komunikacija z drugimi ravnmi in manipulacija energij mi je bilo nekaj tako domačega kot zrak, ampak takrat nisem imela znanja in pojma, kaj s tem početi, takrat ni bilo informacij o tem, da bi se kdo ukvarjal z osebno rastjo ali duhovnostjo, kaj šele da bi lahko to bila kariera ... zato sem željo pozabila in se usmerila v drugo strast, umetniško ustvarjanje. A zdelo se mi je prelahko, da bi svoj talent lahko izkoristila za poklic in kariero. Ni se mi zdelo logično, da bi lahko v nečem, kar uživam, tudi zaslužila, saj je bilo splošno znano, da so službe težke, dolgočasne in da v njih na splošno ne moreš uživati. Vmes se mi je kratkočasno utrnila tudi ideja, da bi veliko ljubezen do živali preusmerila v veterinarsko kariero, ampak se je vse navdušenje poleglo, ko sem skupaj s stricem veterinarjem obiskala kmetijo, kamor so ga poklicali zaradi krave, da ji pomaga skotiti telička ... auu, tole pa je preveč konkretno zame, sem si mislila Zato sem izbrala področje za službo, ki se mi je zdel najbolj prizemljeno in praktično, a brez krvi in operacij, torej ekonomijo.

Če pogledam nazaj, so mi vsi koraki pomagali do stopnje, kjer sem sedaj. Ekonomija mi je dala dovolj prizemljenosti, da zmorem praktično delovati tudi v večurnem delu z ljudmi in energijami. Umetnost je še vedno tu, ampak v prvi vrsti, za mojo osebno radost in da lahko opazim lepoto življenja. Delo z energijami pa je sedaj končno dobilo smisel in pomen, da delam tisto, kar izpolnjuje mene in daje smisel življenju. Tako, to je moja zgodba na kratko.    :srcek:

Kaj pa drugi? Vsi delate tisto, kar ste želeli, ko ste bili otroci? 

:prst: Res je, izpolniti svoje želje tudi sedaj, ko smo odrasli, je velike vrednosti.

Ninja     Sam tvoj konjiček je vseen pravi :srcek: 

Sanje in želje so bile velike. Najbrž mi je bilo rečeno, namignjeno ali pokazano (prikazano), da so bile nerealistične ali neprave zame. In potem sem odrastel. A sanje so ostale.
Nekako v dveh obdobjih sem se bil tudi malo usmeril k izpolnjevanju le-teh, a bolj postransko, samo za zabavo, za hec. In vedno so potem prišle druge stvari vmes in je tako ostalo. Sanje pa tudi.
In so zopet prišli poskusi usmerjanja proti njim, pa je ponovno prišlo nekaj, kar me je ustavilo, ali zavrlo. A sanje se vračajo. Malo sem jih sicer oklestil in preoblikoval, dopolnil.
Morebiti pa le ni bilo vse v egu in si te izpolnitve dejansko želi moja duša? Navsezadnje mi še vedno pošilja "sporočila", le da vedno manj vem, kako se bova lahko zmenila...

Ko sem bila čisto majhna, sem govorila, da bom "teta doktor".
Kasneje sem sicer to pozabila, ko se je bližal konec osnovne šole, sploh nisem imela pojma, kaj bi delala, s pomočjo staršev pa sem se vendarle usmerila v zdravstvo. Po srednji šoli sem šla nadaljevat šolanje v smeri, ki me je zelo veselila, a se je dogajalo veliko stvari, ki so me pri tem zavirale in na koncu sem študij opustila ter šla v službo kot medicinska sestra, za kakih 10 let, potem pa sem kratek čas delala v dobrodelni ustanovi.
Spomnim se svojih mladostnih fantazij, v njih sem vedno na tak ali drugačen način reševala ljudi, jim pomagala...
Sedaj imava z možem svoje podjetje, ukvarjava se s prodajo zdravih izdelkov, za katere veva, da ljudem pomagajo in v veselje mi je tudi svetovati strankam. Počasi se izobražujem v duhovnosti in trenutno so moje sanje priti do točke, ko bom lahko ljudem na ta način pomagala.
Čutim pa razdvojenost med poslom, ki ga ustvarjava z možem (saj je tukaj pač prioriteta zaslužiti dovolj denarja za preživetje naše družine) in mojo vizijo, da se bolj posvetim duhovnosti. Čeprav je moje znanje še omejeno, sem, ko sem tako začutila, pomagala že nekaj prijateljicam, ko so imele kake težave in večinoma so me kasneje spet kdaj poprosile za pomoč, saj jim je bilo zelo všeč. Občutek, da sem jim lahko dala nekaj lepega, me izpolnjuje in tega si želim še več, obenem pa se zavedam, da je pred mano še precej dolga pot učenja - trenutno si še ne upam sama zase trditi, da sem nekakšna "svetovalka". Mogoče nekoč.