Tema: Naglica
Kako res je, kar pravijo - da si ženske za življenjskega partnerja pogosto izberemo moškega, ki nas na nek način spominja na očeta.
Čeprav sta zelo različna, imata eno veliko skupno lastnost - priganjanje!
Spominjam se, kako je oče vedno priganjal mene in mamo, ko smo se kam odpravljali. Določil je točno uro odhoda, se takrat vsedel v avto, prižgal motor, ter čakal. Midve sva vedno imeli še kaj za postoriti, pripraviti, nisva imeli dovolj časa za vse... čez nekaj časa se je iz dvorišča že zaslišalo hupanje troblje 
Mojemu možu se vedno, ampak res vedno mudi. Stalno je preobremenjen, zamuja s svojimi projekti (preprosto naložil si je preveč vsega in ker vse delava skupaj, to tudi občutiva skupaj)... Sicer je na splošno dobrovoljec in poln idej, a ne more vseh uresničiti in ima stalno občutek, da nekaj zamuja. Pogosto potoži, kako nima časa delati res pomembnih poslovnih zadev, ker je toliko preveč tekočih, postranskih zadev, ki jih ne more postoriti nihče drug, kot midva sama. Res, ko pogledam od daleč, imava mnogo preveč dela, ki sva si ga pač naložila sama in zdaj ga morava opraviti.
Pri njem mi je zanimivo še to, da se mu naglica pozna povsod v življenju in se z leti tudi stopnjuje – npr. tipka mnogo hitreje kot včasih, telovadi zelo hitro, ko gre po opravkih, sploh ne hodi običajno, ampak skoraj teče; pogosto na kak predlog odvrne, da za to on nima časa...
Mene ta naglica moti, vedno priganja mene in otroke, vedno se nam mudi, stalno zamujamo nekam. Jaz temu tempu ne morem slediti in imam kar naprej občutek, da sem prepočasna.
Tudi sama nikakor ne znam izračunati, koliko časa potrebujem, da se kam odpravim in potem zamujam, zaradi česar imam slabo vest. Tudi sama sem se že zalotila, da otroke priganjam (npr. zjutraj, ko ju nikakor ni iz postelje ob primerni uri in se potem mudi v šolo).
Torej smo družina zamujalcev 
Nekako bo treba začeti delati na tem, vsak nasvet mi bo dobrodošel.
