Vročinski krči

Pozdravljena petruska

Po mamini strani do babice se začuti pri tebi podzavestno agresijo do moških.Če želiš lahko začneš urejat-čistit svoj odnos najprej do očeta(to je prvi moški v tem našem življenju).To se dela brez slabe vesti,ob zavedanju da nam stvarnik-bog-narava...,nameni določene preizkušnje točno po "naši meri" (ker smo jih sposobni rešiti). Za tem lahko urediš odnos še s tistim-i prednikom-i za katere-ga to začutiš.
Je pa to proces,sprememba pogleda na svet,sprememba značaja.Tu se pokaže naša svobodna
izbira;zbrati ali ne zbrati vso svojo voljo,voljo po spremembi.Napačnih odločitev ni(to je svobodna izbira),stvarnik-bog-narava nas podpreta v vsaki odločitvi a hkrati je nujno zavedanje da vsaka odločitev prinese določeno "nagrado".
Imaš mojo podporo pri zbiranju svoje volje,usmeri pa jo tja kjer čutiš da je potrebno. :rose:

Evola po dolgem času...

NOB-eden - ja cepljen je bil. In po zadnjem krču sem si nabrala kar nekaj literature in sklenila, da se tega ne gremo več.

francik- vrtim se v začaranem krogu. Z očetom imava prav zagotovo nerešene probleme še iz prejšnjih življenj, kaj šele iz tega. Večkrat sem že šla čez proces odpuščanja, z na koncu, občutkom olajšanja... vendar ko ga ponovno srečam vse privre na dan... Še predno se srečamo imam odpor do tega, da ga sploh srečam. Mali očitno to občuti in ne zdrži tega pritiska...
Z očetom sva si preveč podobna karakterja in nihče ne popusti. Čeprav se zadnje čase niti ne želim kregat z njim in sem (modro) tiho na vse njegove pripombe, vendar pa me navadno prizadanejo. Tudi poskušala sem mu že povedati, da dela kaj narobe, mu nastavila ogledalo, da naj počisti najprej pred svojim pragom... ne pomaga... kot da išče, da bi se skregala (ko sem bila še najstnica,mi je rekel, da je to šola za življenje.)
Sama se trudim, da nisem taka kot on, da ne delam enakih napak kot on... posebno z mojim partnerjem in otrokom... Zaenkrat mi gre, seveda s spodrsljaji in me zanese... da želim imeti vse prav, da sem dominantna, ukazovalna,... vendar se trudim, da sem boljša, da delam kompromise, da dovolim, da drugi mislijo po svoje...

Ninja - morem priznati, da sem imela sama tudi tak občutek- da je za malega dogajanje preveč psihično naporno in se na tak način sprosti. Kot sem že napisala v odgovoru za francika, se trudim vendar nisem ravno uspešna pri razreševanju. Morda v kakem grmovju tiči še kakšen zajec?

Na splošno je letošnje leto zame izredno težko in psihično naporno... Že slabo se je začelo(smrt babice, konflikt z očetom, vročinski krč), slabo nadaljevalo vse do avgusta (najprej možganska krvavitev moje matere, konflikt glede zdravljenja, ponovni vročinski krč sina in čez en mesec skoraj usodni padec na glavo). Sedaj je malo mirno in upam, da bo tako tudi ostalo, da bo veljal pregovor slab začetek, dober konec.

Se naproščam še za kakšen nasvet

LP