To zgoraj je, kar se tiče problemov, ki so se manifestirali skozi zdravstvene težave....
Sicer pa imam tudi mnogo drugih težav, ki se jih vedno bolj zavedam v primerjavi s prejšnjimi leti in tako tudi ne bežim pred njimi več (a zagotovo je še kaj takega, pred čemer si zatiskam oči).
Po djotišu sem v sade satiju (še do novembra 2014) in sedaj mi je bolj jasno, zakaj so se mi določene stvari dogajale, podirale v zadnjih 7 letih.... sedaj je prišel čas, da jih spustim in prevzamem odgovornost za sebe, se neham vdajati v vlogo žrtve. Saj je vendar vse povezano s karmo, jaz pa igram užaljenost.... ta vzorec je tako močan, da ne vem, kako se ga znebiti.
Predvsem me je Šani prizadel na področjih, ki mi največ pomenijo, da bi se seveda resnično obrnila vase; to mu je uspelo....
Ne vem sploh, kje naj začnem- mogoče s tem, da sploh nimam občutka pripadnosti, da bi kam spadala, da bi bila komu res dragocena (res je, da moram biti najprej sebi dragocena),
sploh v mestu kjer študiram, se počutim tako tujo, s kolegi na faxu se sploh ne ujamem... Sicer se družimo, a jaz se ne počutim jaz v njihovi družbi.
Tako da pravzaprav sploh nimam neke prave družbe. Pogrešam pristne prijatelje. V preteklosti sem imela kar buren odnos z neko prijateljico, dolgo sva bili 'best friends', potem pa kar na enkrat ne več.... sedaj popolnoma razumem, da je bilo to zato, ker sem bila preveč navezana nanjo in sem jo dušila s tem.... In najbrž nisem v sebi počistila tega....
Skratka, imam občutek, kot da živim več življenj, da sem ena oseba na faxu, ena oseba ko pridem domov... nikjer pa ni mene.
Odnos s starši-sploh ne bi zgubljala besed, ker bi lahko napisala veliko.... Odnos z mamo je bil vedno čuden, hladen.... ker je tudi ona nezrel človek (mi je žal, da moram napisati, a tako je, mislim, da ima borderline personality disorder), tako da sem morala kar hitro odrasti in sem se tako zelo navezala na sestro, ki jo imam neskončno rada, a imam občutek, da sem kar malo odvisna od nje in da odnos ni 'pravi', nisem to kar sem, to pa me tudi najbolj moti. Ona pa se tudi obnaša do mene, kot da je moja mama.
Na mamo pa sem seveda jezna.... ker ni bilo topline, varnosti pri njej. Ne vem, če je bi v življenju že kdo tako primitivno nesramen, žaljiv in nespoštljiv do mene. kot ravno moja mati... Ta zamera (ne vem, ali je zamera, ker mentalno si ne priznam tega) me duši in uničuje....
Zaradi tega sem najbrž tudi tako zelo globoko žalostna, to pa resnično zelo.... včasih se sprašujem, pa od kje toliko žalosti.... Definitivno več kot jeze. Žalost prevladuje pri meni in me tlači navzdol.
Odzemljenost, beg v svoj svet....
Zelo me je strah, da se bistveno ne morem spremeniti in da bom zavedno ostala nesrečna in zakompleksana....Seveda vem, da to ni res, da se s trdno voljo in delom da veliko doseči. A še vseeno- ravno ta strah mi preprečuje, da bi naredila konkreten korak.
Imam veliko želja.... predvsem, da bi postala to kar sem... da bi se cenila in spoštovala, da bi bila sproščena in avtentična 
Tudi glede hobijev-glasba in ples mi veliko pomenita, čutim, da bi me lahko zbližala samo s seboj, da bi se vrnila k sebi in postala samozavestna.
Na splošno mi primanjkuje energije... a si jo pridobivam tako, da vadim jogo, magične kretnje, hodim v naravo in moram reči da pomaga....
In pa zaljubljenost me dviguje... ne vem, če sem bila že kdaj v življenju tako zaljubljena kot sedaj.... pa sem bila že velikokrat in po naravi sem strastna, zato se zaljubim močno.
Mi je pa žal, da je moški poročen...
Ta ljubezen mi je dala veliko-začela sem se spraševati, kdo sem in kaj lahko dam v odnosu...
