Hvala obema za odgovor. Nina, zelo v razmislek mi je bilo to, da mi v delovanju manjka moška energija in jo proizvajam navnoter. Ker, kar sem o teh temah prebrala do sedaj, sem vedno mislila, da imam pač preveč moške energije, čeprav se mi to zase ni zdelo. To, kar si napisala, bo pa kar držalo. Ali kaj pomaga, če se pri sebi trudim zavestno v delovanju biti bolj pogumna, odločna,....(bolj v moški energiji), da je ne bi proizvajala toliko navznoter?
Bom naredila, kar si mi svetovala, bom predihala občutke, lahko pa še samo povem, da je staršema en otrok pred mojim rojstvom umrl (star 14 dni) in me je predvsem oče celo življenje "zelo pazil", da se mi kaj ne zgodi. In v času nosečnosti z mano je mami umrl oče.
Glede odnosa z mamo pa, kaj naj rečem, sem bila kar presenečena, ko sem to prebrala (ker drži).
Ja, do mame čutim veliko jeze in zamere, saj je bilo odraščati ob njej težko. Strah me je bilo šolskega neuspeha, še v gimnaziji sem se slabih ocen bala zaradi nje, želela sem ji ustrečt, da bi imela pred njo mir, pa je bilo to izredno težko. Vedno kaj najde, da kritizira. Kadar je bila jezna name, mi je govorila stvari, ki mi še sedaj odzvanjajo v glavi in mi načenjajo samozavest. V jezi se ni znala brzdati niti pred sosordniki in nas je tako ne samo enkrat osramotila na kakšnem družinskem praznovanju. Spomnim se, da sem že v otroštvu nekoliko raje imela očeta. Čeprav me nikoli ni znal braniti pred njo in je potegnil z njo skupaj. Skratka še zdaj, ko sem stara čez 30 želi usmerjati moje življenje, kritizira mojega partnerja, stanovanje, moje prijatelje,...pač vedno kaj najde. To so kar pritiski, večkrat sem si mislila, da nisem dovolj dobra, karkoli naredim. Čeprav imam partnerja, ki me sploh ne kritizira, si včasih kakšna njegova vedenja ali želje razlagam, da mu nisem dovolj dobra. Vendar zdaj je bolje, ker jo znam pri tem ustavit in lahko grem vstran, saj ne živim s starši. Kljub temu, pa sva navezani, ker kadar pa je dobro razpoložena se zelo veliko pogovarjava, rada mi skuha, skrbi za živali, vendar je zelo zamerljiva, če se ne javim na telefon ali če nekaj dni ne pokličem.
Ja in vem, da sem včasih razmišljala, da ne bi imela otroka samo zato, ker potem ne bi mogla biti svobodna, bila bi odvisna od tega, da mi ga ona čuva, lahko bi se spet vtikovala, kritizirala. In sem videla rešitev v tem, da bi živela v drugi državi, dovolj vstran. Sedaj pa imam to priložnost, saj partner dela v tujini, pa se ne morem odločiti, da bi šla k njemu. Spet se nečesa bojim (osamljenosti, da bom odvisna od njega, sprememb....) in hkrati se bojim, da mi bo zaradi te spremembe ta veza propadla (imam jo že zelo dolgo), razjeda me ljubosumje, skrbi, dvomi. Še lahko kašen nasvet glede tega. Hvala vam in lep pozdrav.
