depresija

Imam veliko problemov sama s sabo,težko živim iz dneva v dan vsak dan mi je breme. Rada sem sama in vse počnem individualno, dostikrat so mi drugi v breme. Sploh se nerada izpostavljam in nimam rada večjih skupin ljudi. Ljudje me spravljajo v nemir in neosredotočenost, najhuje je, ko moram govoriti, sploh pred celim razredom!!!. Strah me je,da bi me drugi ocenjevali in kritizirali velikokrat se mi zdi,da opazujejo mene in iščejo napake. Težko se čustveno izražam preko besed in velikokrat mi kar zapre grlo (ne morem spregovoriti) in se zaprem vase. Zato povem samo pomembne stvari in nerada dolgovezim in kompliciram. Veliko krat pozabim kar sem mislila povedati ali pa se ne morem čustveno prilagoditi situacijam npr. ljudje se ,,zajebavajo,, jaz pa sem zamorjena. Imam nekaj prijateljev v šoli s katerimi se pogovarjam. Moj strah nakazuje na socialno fobijo dolgo nisem vedela kaj je narobe z mano. Zato so me drugi kritizirali,da sem tiha,...tega sama nisem opazila zato sem mislila,da me drugi sovražijo ampak nisem vedela zakaj. To je zelo težko že od malega sem se bala tujcev, nisem imela veliko socialnih stikov oz. se nisem socializirala. Živeli smo na samem, nisem imela dosti stikov, dosti krat sem bila razočarana,ko prijateljica ni prišla k meni, mislila sem,da me nima rada.Večinoma sem se igrala sama in se naučila ,,dobro imeti,, tudi brez družbe. V vrtec nisem hotela iti začela sem jokati in delati scene že v vrcu sem imela velike probleme s stiki imela sem samo eno prijateljico. V šoli sem povprečna (dober uspeh). Seveda sem že takrat zelo malo govorila...V družini imamo prav tako veliko problemov zelo malo se pogovarjam s starši. Včasih spregovorimo le nekaj besed. Mama in oče se veliko krat skregata in imata veliko zamer,ki si jih ne priznata. Predvsem mama je zunanje agresivna!!! včasih joka brez razloga ali pa jo vprašam pa reče,da ni nič, veliko krat se zapre vase. Tudi jaz se zapiram vase in jokam imam predvsem agresivne misli do staršev. Babica pa zelo veliko govori, mama je ne mara. Bila sem nezaželjen otrok, oče je mislil,da nisem njegova tudi babica je nasprotovala. Veliko krat je bila neprijetna tišina in napetost. Mama je mišljenja,da je vsega kriva ona zato ji nočem več povzročati občutka krivde in se ji izogibam,ker drugače sem kriva jaz in se počutim izzobčeno pred družino. Oče že od pubertete veliko kadi zadnjih nekaj let tudi popiva. Moj brat je avtist vendar hodi v običajno šolo ima strokovno pomoč. Je prav tako zelo čustven in ima velike izpade jeze!!!,kar kaže tudi v šoli,ko se sošolci norčujejo iz njega. Hodi v 5. razred in mu gre vredu jaz hodim v 3. letnik , imam popravni izpit, ne najdem se v poklicu. Lani sem imela hudo depresijo,ki je prišla brez večjega vidnega razloga,kasneje sem ugotovila,da je bila povzročena z magijo. Bila sem hudo nemirna in prestrašena nisem mogla spati ne jesti bila sem kot živi mrtvec. Štiri mesece sem se zdravila z zdravili. Vztrajala sem tudi pri akupunkturi in hipnozi ampak kasneje ugotovila,da vselej nisem prišla do korenin težav. Zamikala me je ezoterika in karmična diagnostika. Bila sem pri zdravilcu in karmičnemu diagnostiku. Takrat je prišlo do ugotovitev,da imam notranjo agresijo in žalost. V enem od prejšnjih življenj sem bila vojak,ne sprejemam popolnoma svoje ženskosti. Prav tako karmične dolgove z duhovi;bitji. Rezala sem karmične vezi in postavljala steber svetlobe. Doma sem izvajala proces prisotnosti (razreševanje vzorcev) in medititala na: om mani pade hum. Sošolci me po tem nekako bolj sprejemajo najbrž je to ena od dobrih pokazataljev. Vendar pa nisem srečna verjamem,da si ne zaslužim oz. bolj,da si ne zaslužim biti srečna in,da nimam pravice biti kar sem. Da moram biti depresivna,tiho in ,,pridna,, ,da se drugi boljše počutijo. In predvsem,da mi ne skačejo po glavi, če sem na tleh ,,mi dajo mir,, in mi ne pijejo energije. Naučena sem,da igram vlogo žrtve in se nato počutim manj vredno. Razmišljam o samomoru. Oprostite,ker sem napisala tako na dooolgo. Kar ,,bruhnilo,, je iz mene. Včasih imam v glavi milijon misli in ne vem kaj naj z njimi...ne najdem sebe.Čisto sem razcepljena. Sem preobčutljiva in veliko stvari dojemam in delujem preko intuicije. To mi dela velike probleme. ,,Stokrat,, sem že prebrala to pismo...in ne vem če je ok. :S Zanima me ezoterika, duhovnost moji starši in okolica tega ni zmožna sprejeti NIKAKOR. Zanima me kaj naj ukrenem glede socialne fobije?!!!Kaj naj ukrenem glede komunikacije?!!!Kaj naj ukrenem glede učenja?!!! SOVRAŽIM UČENJE IN ŠOLO Kaj in od kje je vzrok socialne fobije (iz tega življenja, prejšnjih, sem iz drugega planeta)?!!!Kako naj bom to kar sem?!!! Bo meditacija in razreševanje vzorcev dovolj?!!!Kaj mi svetujete?!!!
Pleaseee answer me!!!