Česa nas učijo otroci

Lep pozdrav, Selena! Moram priznati, da mi je tvoje vprašanje dalo precej misliti. In zelo sem ti hvaležna zanj, ker si tako dobro ubesedila doživljanje, pod katerega bi se lahko tudi sama podpisala. Morda si zasledila v v moji predstavitvi... imam tri najstnike. Pri enem pa se mi dogaja to, kar opisuješ. (Toliko o naključju )
Raziskovati odkod in zakaj tak pretirano čustven in zaskrbljen odnos...raziskovati, česa nas učijo otroci...to se mi zdi pomemben korak, ki otroku jemlje breme odgovornosti za takšen odnos. Marsikateri starš tega ne zmore (ne uvidi) in odnos se resnišno lahko samo slabša, saj otroka s tem duši.
V družini je pomembno spoštovati in omogočiti dvoje - potrebo po povezanosti in potrebo po avtonomiji. Povezanost pomeni, da nekam spadamo, da imamo občutek varnosti, ljubljenosti, pripadnosti. Enako pomembna  je potreba posameznika po samostojnosti, individualnosti, svobodi. Se pravi, obe potrebi, povezanost in avtonomnost se ne izključujeta in k obema težimo vse življenje.
Vedar pa včasih to dinamiko doživljamo kot konflikt, pri najstnikih še posebej, saj je razvojna naloga v tem obdobju, da gradijo individualnost, vse večjo samostojnost in odgovornost za svoje odločitve in življenje. To pri mlajšem sinu prepoznavaš in si mu lahko v oporo, kot praviš, brez takšnih čustvenih "pretresov", kot jih doživljaš kadar gre za starejšega sina.

V katero smer potem raziskovati?

Tvoje vprašanje me je danes spomnilo na samo izkušnjo poroda, se pravi rojstvo otroka. Namreč, moj sin je bil rojen s carskim rezom, povedali so mi, da ni hotel dihati, masirali so mu srce, ga oživljali, mu pomagali z masko, preden je potem končno zadihal...
Močan odtis vzorca ne morem sam? Ni varno?

Zanimivo je, da se ta vzorec ujema s sporočilom, ki ga otrok (s pretirano zakrbljenostjo in groznimi predstavami, kaj vse se lahko zgodi), nehote prejema: stvarem ne bo kos, sam ne bo zmogel, svet je nevaren...

So to lastne izkušnje in nepredelani strahovi, ki mi jih zrcali moj otrok? Je tu odgovor, ki ga iščem? Vsekakor je zahtevno najti ravnovesje med temi čutenji in ustreznim odzivanjem nanje. Veliko več je ta hip vprašanj, kot odgovorov. Občutek imam, da marsikateri starši o tem ne govorijo, v sebi pa občutijo neko drugačno povezanost z enim izmed otrok in se zdi kot čisto posebna vez. V očeh drugih marsikdaj interpretirana tudi kot "prevelika čustvena navezanost" in pogosto negativno ovrednotena. Zato je tako dragoceno, kar si izpostavila. Staršem, zaradi uvida v lastna čustva, otrokom pa v pomoč pri ujetosti v tak odnos.

Tema še zdaleč ni odgovorjena, komaj načeta... :prst:
Upam, da lahko Zoran, Urška ali ostali, ki imajo vpogled, prispevajo kak odgovor, namig.
(za obe)
lp
Tjaša

Tjaša saj si že sama ugotovila kaj so vzroki, samo še spremeni jih in se odloči delovati drugače.
Spusti ujetosti in strah iz tistega trenutka in se začni veseliti, da si omogočila dušici, da pride na svet. Naredi zabavo radosti in veselja.
lp

Najlepša hvala obema za odgovor. Kar nekaj časa sem razmišljala o tem, kar sta napisala, in dejansko vidim neke povezave. Sicer ni bilo težav pri porodu, bile pa so hude zdravstvene težave pri nekajmesečnem dojenčku, dve operaciji, dolgo okrevanje. Potem pa še nova nosečnost in hude psihične in fizične obremenitve so pripeljale tudi do padca odpornosti pri meni, pojavila so se zdravstvene težave, nato še depresija. Vendar se nisem predala - v tistem času sem se srečala z duhovnostjo, ki je bila zame povsem nekaj novega. S pomočjo različnih tehnik sem si povrnila fizično in psihično zdravje.

Po vsej verjetnosti pa določenih vzorcev nisem razrešila, ampak sem jih le potlačila globoko v notranjost. Tudi, če se meni dogajajo slabe stvari, jih zaradi novo pridobljenega znanja ne jemljem kot slabe, ampak vedno vidim svetlo luč na kocu predora. Zato me pravzaprav situacije, ki se tičejo mene osebno, ne prizadanejo in ne izgubljam upanja. Ko pa se to dogaja mojemu starejšemu sinu, pa sem hudo prizadeta - mogoče celo bolj, kot on sam. Pa ne zavestno, saj se na zavestni ravni zavedam, da sploh ni tako hudo, da pretiravam. Kljub temu ti močni občutki prihajajo. Tako da gre verjetno res za neke travme, dogodke ali situacije, ki jih moram razrešiti.

Veš, se mi zdi bistveno pri vsej zadevi...ne glede, kaj je tisto za razrešit, ne glede, od kod ti močni občutki prihajajo, in sploh, ne glede na to, kdaj vzrok končno ozavestiš in sprositš to ujetost ter kolikokrat se še uloviš, da spet doživljaš isto...skratka, pomembno je, da v odnos z otrokom ne vnašaš dodatnega nemira, žalosti in prizadetosti. Če se trudiš v to smer, pomagaš obema.

Otrok tu potrebuje mamo, ki ne potencira tistega, kar že njega samega morda bega. Zato je nujno poskrbeti zase, njemu pa dovoliti, da doživlja svoje izkušnje in svoja občutja. Ko poskrbiš zase, otrok ve (občuti), ne samo, da si tu in pripravljena poslušati, pomagati, če že do česa pride, ampak tudi, da si ti sama ok, kar je njemu še najbolj pomembno (v taki situaciji). Pomemben mu je občutek, da je varno (za oba!), če odrašča in doživlja vse izzive tega obdobja in se lahko, kadar tako občuti, obrne na odraslo, umirjeno, kompetentno osebo. Varno za oba pomeni, da ga ni strah in ni obremenjen še s tvojimi čustvi in strahovi, saj ima v tem obdobju s svojimi lastnimi polne roke dela...zato mu zna biti bolj v pomoč...nekako... če si bolj mama na stand by-u. Si tu zanj, ko to potrebuje (dobesedno). 
Morda pomaga razmišljat v to smer...
Čeprav v drugi osebi, pišem tole v enaki meri zase!  

lp,
Tjaša

Pozdravljen, Zoran.
Šele danes sem opazila tvoje vprašanje, čeprav večkrat obiščem ta forum. V zadnjih mesecih sem ogromno delala na sebi in situacija, ki me je mučila, se počasi izboljšuje. Uspeva mi, da sinu zaupam, da bo sam rešil svoje težave, da je sposoben to storiti. Zato postal bolj sproščen v odnosu do mene in tudi bolj uspešen v življenju. Trudim se, da se ne obremenjujem z nepotrebnimi strahovi glede prihodnosti in da poskušam živeti v tem trenutku. Seveda mi občasno še spodleti, vendar se počutim precej bolje. 
Sicer vzroka nisem ugotovila niti nimam občutka, da bi kaj posebnega razrešila. Gre zgolj za drugačen odnos in za drugačno naravnanost. 

V takih primerih je najbolje, kar lahko storite, da prvo transformirate strah, da stvar ni razrešena ter potrebo, da je za razrešitev nujno vedeti vzrok. Včasih se zadeve razrešijo na višjih ravneh, ki jih z zavestjo ne dosežemo, razrešimo pa jih na podzavestni ravni. Dovolj nam je morebiti bila določena informacija, namig, nasvet. Včasih je potrebno kaj samo sprejeti in se godlja sama od sebe razplete. Ohranite duhovno širino in se ne pustite ujeti v razmišljanje o vzrokih.

Nasvet tudi zame

Selena,
imaš vzorec, ki je dosti prisoten pri ljudeh, ko uspejo, oziroma nekaj naredijo, dosežejo cilj – takrat se pojavi  strah, da se bo nekaj slabega/neprijetnega zgodilo ali da bi ostali brez tega kar imajo.

Očisti te vzorce in prepričanja ter se osvobodi še ujetosti v kolektivno zavest.