Tema: iskanje duše
Pozdravljena Urška, Zoran in ostali uporabniki,
kot novemu uporabniku, ki je "naključno" naletel na posnetke vajine oddaje o šamanizmu, mi dovolita da vama postavim nekaj vprašanj, ki se nanašajo na sindrom adrenalne izgorelosti in izgubo delov duše. Med gledanjem vaše oddaje in z kasnejšim prebiranjem člankov na temo šamanizma, sem namreč povezal, da je adrenalna izgorelost izrazito povezana z izgubo dela duše, pa me zanima kako vidva gledata na to povezavo.
Če mogoče ne poznata dobro te bolezni, bom opisal svojo izkušnjo.
Pred petnajstimi leti sem doživel adrenalni zlom, kot posledico dolgotrajnega izčrpavanja na zahtevnem delovnem mestu, kjer sem delal kot samostojni konstrukter. S tem ko sem si zadal visoke cilje a bil istočasno nezadovoljen z odnosi znotraj kolektiva (bil neustrezno plačan, brez prave podpore ali potrditve za dobro opravljeno delo, wikipedia lepo opiše sindrom), se je moja izgorelost stopnjevala do zloma, ko sem dobesedno brez energije obležal za mesec dni. To je izjemo naporno stanje ko se komaj premikaš (pred tem sem dolgo let intenzivno kolesaril, tako da sem bil v top kondiciji) z občutkom globoke depresije, brez nikakršne zbranosti, kot da lebdiš nekje v oblakih, skratka kot zombi. Ko se mi je energija vrnila in sem že misli da je vse hudo šlo je mimo, sem ob prvem manjšem naporu ponovno obležal za teden ali dva v enakem občutenju in tako je bilo po vsakem naporu, recimo 10 minutno delo na vrtu ali počasno kolesarjenje 4km v dobrem počutju me je še isti dan položilo v postelo za nekaj dni. Takrat ta bolezem pri nas še ni bila pozana (v Ameriki so jo prvi diagnosticirali), napravil sem razne analize a nič ni bilo odkritega, moja osebna zdravnica ki ima sposobnosti tudi duhovnega vpogleda ni vedela kaj se mi dogaja in mi ni hotela predpisati antidepresive, ker ni zaznala tipične depresije, saj sem zelo nihal v razpoloženju in občasno kazal znake kot da je z mano vse uredu. Tako da sem bil prepuščen samemu sebi, brez zdravljenja, ne da bi vedel kaj se mi dogaja. To bolezensko stanje je trajalo okoli pet let, ko sem is prvič rekel zdaj pa sem ozdravel (v kar več nisem verjel da bom sploh kdaj), namreč z časom so bila obdobja dobrega počutja dalša tudi po pol leta, ali celo leto dni, pa sem se ponovno znašel v tem brezupnem občutku nemoči ki je trajal teden dni a ni bil več tako intenziven kot na samem začetku.
Po kakih desetih letih sem odkril kaj se mi je pravzaprav zgodilo in to je bil dejansko adrenalni zlom, najvišja stopnja izgorelosti, ki ima v večini premirov neozdravljive posledice, kjub takojšnji hospitalizaciji, tako da so bolniki odvisni od zdravil vse življenje. Spoznal sem tudi osebo katere mož je doživel enak zlom iz zelo podobnih razlogov in je po petih letih boja z izčrpanostjo in depresijo z suicidnimi mislimi kljub neprestanem zdravljenju naredil samomor. Sam sem tudi pomislil večkrat na samomor vendar to ni bila tako močna misel, da bi jo občutil kot resno dejanje, temveč sem jo jemal bolj kot tolažbo.
Življenje se je po tem občutno normaliziralo, tudi poslovno sem bil uspešen, v tem času po zlomu sem tudi začel več pozornosti dajati osebni rasti in dolga leta hodil na razne delavnice, ki so mi pomagale sprejeti in razumeti sebe. V plesu sem našel svoj izraz in osvobodil svoje telo, a vendar čustvene otopelosti mi ni uspelo povsem odpraviti in prav tako ne nekih miselnih vzorcev, ki me silijo k postavljanju velikih izivov (ego). V zadnjih letih mi poslovno ne gre več dobro in ti občutki nemoči se vračajo skupaj z izčrpanostjo (še vedno opravljam isto delo), tako da problem še vedno ni rešen. Tiste prave zaljublenosti v življenje po zlomu dolgo ni bilo, ko je prišla (kot posledica dela na sebi in spremembe okolja) je po nekaj letih tudi odšla (kjub občutku da sem dokončno prebil) kar se posledično odraža v moji odmaknjenost v odnosih.
Sedaj ko spoznavam naravo šamanskega zdravljenja (prav Urškine razlage na dobro postavljena vprašanja v oddaji so mi razjasnile bistvo (moram pohvaliti vajin nevsiljen in odkrit pristop, kjer se opazi nesebična želja da posredujeta znanje)), se mi razumevanje izgube dela duše ujema z tem kar doživljam, in bi rad preizkusil tudi to pot zdravljenja. Zanima me kako vidva gledata na to povezavo, in ali lahko priporočata kam naj se obrnem za konkretno pomoč pri vračanju duše. Če prav razumem samozdravljenje kljub podpori ni najbolj uspešno, saj tukaj ne gre samo za korekcijo percepcije, in zahteva bistveno večjo zavzetost, znanje in sposobnosti.
Hvala, S
