Tema: pomoč
Spoštovani!
Na vas se obračam ker imam en kup problemov, iz katerih ne vem kako naj se izkopljem. 11 let nazaj sem se vpisala na FDV, ostal mi je še en izpit in diploma, odlašam z vsem skupaj, program se je vmes spremenil, dobila sem dodatne izpite in stran zmetala precej denarja. Sedem let nazaj sem se vzporedno vpisala še na eno fakulteto in sicer razredni pouk in še vedno sem prvi letnik, najprej sem bila perfekcionist in nisem šla na izpit če nisem vse sto odstotno znala in ker se mi je v kosti zalegel strah pred neuspehom sem odlašala in odlašala in vedno čakala na septembrske roke, takrat pa me je začela grabiti panika in nepopisan strah, da izpita nikdar ne bom naredila. Lažem vsem in vsi mislijo, da sem že zadnji letnik. Nekateri v službi mislijo, da sem že diplomirala na FDV. Vse to me žre, razjeda, ne maram se lagati, nikoli se nisem lagala, razen glede faksa. Še fantu ne morem povedati resnice, včasih se prijavim na izpit in ne grem zaradi strahu pred neuspehom. Vedno me je tudi strah že samo misli na učenje in da se moram učiti. Fant misli, da sem šla izpit opravljati v resnici ga nisem šla. Vendar zaradi sramu in nesprejemanja lažem in se mu bojim povedati. Vse to me je paraliziralo in se vrtim v krogu ves čas. Toliko ambicij imam, toliko želja kaj vse hočem biti. Izogibam se določeni družbi, sorodnikom, ker nisem še v ničemer uspela, zaradi česar sem seveda povsem sama kriva. Zoprno mi je, da me kdorkoli kaj vpraša.
Drug problem pa je moja veza oz. pretekle veze. V resnih vezah sem bila v preteklosti dvakrat, Enkrat tri leta, drugič štiri in sedaj sem v vezi tri leta. Prvi fant me je prevaral, z drugim niti ne vem zakaj sva šla narazen. Vedno se kasneje začnem rediti, ko me fant spozna sem suha, potem pa se po letu, dveh zanemarim, sem brez energije in se redim. Zatekam se v hrano, v kateri iščem zadovoljstvo. Sedanji fant me non stop opozarja na to da sem se zredila, da mu nisem več tako všeč, kar ima seveda prav, vendar me prizadane. Mnogokrat poslušam zmerjanja, poniževanja z besedami, da sem nesposobna, da sem prasica, jebi se, odjebi, zgini, na živce mi greš, in še in še. Nikoli ni imel razloga, da sem si zaslužila takšne besede. Znori velikokrat, upije, se ne ustavi. Že ob navadnem pogovoru če se ne strinjava, če naredim eno napako, nekaj nepravilno, jih poslušam. Mnogokrat sem si rekla in tudi njemu, da mi je tega dovolj in da bom šla stran od njega, vendar se bojim, bojim se bolečine, strah me je. Po drugi strani ga ljubim, zelo ga imam rada, ko nima izpadov je zlat človek, v ogromno stvareh se ujameva. Stokrat sva se že pogovorila, prosila sem ga naj si poišče pomoč ali da jo poiščeva supaj in noče. Ne verjame v te stvari. Po drugi strani pa se mi zdi, da si zaradi vsega tega ker sem sama takšna to tudi zaslužim. Rada bi bila zopet ponosna nase, da bi imela čisto, mirno vest, brez laži.
Kar bom sedaj napisala me prosim ne razumite napačno, vsakemu privoščim vse najlepše iz srca, vendar ne znam si več pomagati kaj se zažira v meni da sem takšna, da se primerjam z drugimi in se počutim manjvredno. Sestrične in bratranci so uspešni, predvsem ena je v tujini in imam še zaradi tega kompleks manjvrednosti, da sem jaz nekaj manj. Vem da bom tudi sama končala fakulteti vendar ne vem kje naj najdem način ker odlašam in se bojim. Vem, da sem sposobna in da lahko ogromno dosežem v življenju. Tako si želim. Izogibam se srečanj s sorodniki, ker se počutim da sem niče v primerjavi z njimi, res da so me kot otroka vedno primerjali in mi je morda tudi to ostalo v podzavesti.
