partnerstvo

Pozdravljena Jasna,
tudi če ljudje nimajo zunanjih/zavestnih skupnih točk in so različni – se v podzavesti privlačijo zaradi istih ali podobnih programov.

Zaslediti je, da imaš odvisnost od partnerja. Zato se tudi prilagajaš, čeprav ni ok zate. Predelaj tudi ostale strahove, ki jih omenjaš in jih čutiš.
Lahko narediš skozi vodeno meditacijo: Linija Hare
Nato predelaj vse kar te teži po postopku ter odpusti sebi in partnerju: Tukaj

Dobro je da veš kaj hočeš in nato, ko očistiš stvari, se odpri za to kar si želiš.

Če težko navežeš stike, pojdi tam kjer je veliko ljudi in govori z neznanci, toliko da navežeš stike (recimo – šoping center). Z več različnimi ljudmi se pogovarjaj in boš videla, da je potem čisto enostavno se pogovarjati. Najprej si izberi teme, ki so ti poznate, npr: čevlji, torbice in nato manj poznate stvari, kot je npr: tehnika. Naredi si seznam, kaj vse bi lahko o izdelku vprašala, tudi če te to ne zanima - važno je da imaš stik.
Včasih ni programov/vzorcev ko nam ne gre - le rabimo se naučiti.

Pozdravljeni,

ker moje vprašanje spada pod to temo, sem se odločila, da napišem kar tukaj. Problem imam s partnerskimi zvezami. Kar nekaj krat se je nekaj začelo v tej smeri, ampak je vse skupaj padlo v vodo ali pa sem naletela na osebo, katera je nato prav kmalu ugotovila, da to sploh ni to, kljub temu, da sva se zelo dobro razumela. Kot, da bi mi nekaj prepričevalo sploh začeti zvezo. Resne zveze tako rekoč sploh še nisem imela, pa bi lahko imela tudi že družino, ker sem že v takih letih, ko se jih že veliko odloči za otroke. Kje bi bil lahko razlog za to?

Najlepše se zahvaljujem za odgovor, Lp

Hvala za odgovor,

hmm, ne vem. Mogoče pri tistih, pri katerih ni bilo nič, mogoče premalo. Druga pa se je razvila iz prijateljstva. Je pa res, da sem oseba, katera rada pomaga, mogoče malce preveč. Občutek imam, da privlačim partnerje, kateri niti ne vedo, kaj bi in imajo prevelika pričakovanja, kar pa potem težko uspe.

Pozdravljeni!

Zadnje čase se mi po glavi mota nešteto misli in si nikakor ne znam na njih "pravilno" odgovoriti. Pred približno pol leta sem imela zdravstvene probleme in posledično je nastala bolezen (artritis). Po prestali operaciji sem odšla na terapije, kjer sem spoznala človeka, ki mi je obrnil moje razmišljanje in pogled na glavo. Že na prvem obisku je njegov dotik sprožil neko sproščenost v meni in on je bil tisti, ki mi je dal misliti, da se bolezen praviloma razvije zaradi zatiranja čustev in da naj malo začnem razmišljati v tej smeri. In vsakič ko sem bila v njegovi bližini sem ga bolj čutila kot še nobenega do zdaj, Ukvarjal se je z mano čisto na drugačni ravni in občutila sem nekakšno povezanost (oddajal je res neverjetno energijo). Ne znam točno razložiti, lahko je tudi to, da sem mogoče v vseh teh mesecih tuhtanja o sebi in o moji bolezni ter čustvih našla nekakšno oporo in je to samo minljivo, vendar ko berem na forumu, se mi dozdeva kot da je on moj vodnik, karmična duša... res sama točno ne vem. Vendar ni dneva, ko ne pomislim nanj in ne morem opredeliti moja čustva do njega.
Veliko sem začela delati na sebi, svoji samopodobi, po iskanju odgovora, zakaj sem na svetu, kaj moram popraviti, kaj je tisto kar si resnično želim početi, vedno imam občutek, da vse delam na pol in bi rada končno doživela občutek, da vem kako in kaj...
In ves ta čas tuhtanja, sem prišla do točke, da vedno pomagam drugim sebi pa ne znam. Prav tako sem že v dolgoletni zvezi in sem zadnje te mesece ugotovila, da sem partnerja vedno potiskala naprej, ker je sam vedno obstal na neki točki. Drugače je super partner samo občutek imam, da sem z njim, da mu pomagam naprej in da se počasi moja naloga tukaj končuje, čeprav ga imam zelo rada in je res čudovit človek, ampak meni nekaj manjka...kot da sem ga prerasla...
Vse bolj razčiščujem tudi svoj odnos z starši, ker ni bilo vse tako rožnato. Tako, kot je pomembno, da moram vsakemu posebej oprostiti še predvsem pa sebi in iti dalje.

Zanima me, zakaj me vse to tako muči???
Kaj naj spremenim, počutim se razdvojeno in kot da so misli slabe in da ne delam prav...

Hvala za vaš odgovor in razumevanje.

Lp

Pozdravljeni! Da ne bom odpirala nove teme, pišem kar tukaj, saj se moje vprašanje nanaša na partnerstvo. S partnerjem sva skupaj že 6 let. Stara sem 30 let in mislim, da se že 2 leti sprašujem ali je ta veza zame. Veza je bila že od vsega začetka polna vzopnov in padcev. Po začetni fazi medenih tednov, so sledili prepiri, ki so izhajali iz tega, da sem ves čas potrebovala pozornost svojega fanta, ki pa mi je ni dajal, ker sem ga s tem le dušila. Jaz pa sem jo res potrebovala. On pa me je zavračal. Danes se zavedam, da sem ga s tem dušila, takrat žal nisem. Verjetno sem njegovo pozornost potrebovala saj mi je primajkovalo starševske pozornosti iz otroštva (prevara, alkohol, poniževanje iz strani očeta do moje mami, podrejanje, ves čas prisotni problemi s sestro,...). Zdaj ko pogledam nazaj sem bila ves čas nekako zapostavljena. Pa se zavedam, da sta v življenju zame naredila najbolje, kot sta lahko, ampak se hkrati zavedam, da so v meni ostali vzorci, ki pri mojih 30 letih vplivajo name in na to, da je ves čas prisoten strah pred zapuščenostjo - iz strani fanta, prijateljev, službe. Soočam se sama s seboj in sprašujem trenutno največ o tej vezi v kateri sem, zdaj ko sem malo dojela svoje vzorce, se sprašujem zakaj vztrajam. Zakaj on vztraja z mano? Se mi zdi, da globoko v sebi oba veva, da nisva za skupaj. Precej drugačen pogled imava na prioritete, interese, ljubezen,... ampak na koncu se spet bojim. Bojim se oditi, ostati sama. Ali se boji le moj ego ali se bojim, da bom po razhodu spoznala, da pa je bil človek le pravi zame? Ker navsezadnje vem, da je človek na mestu, ampak nekako ne čutim prave povezave z njim, kot da energije med nama se stečejo. Sprašujem se ali se tako počutim samo jaz ali se tako počuti tudi on? Niti ne vem, če ima vse skupaj sploh kaj smisla. Hvala vnaprej. LpI