francik je napisal/a:

........odpovedati se kontroli nad okolico in sabo je lahko težko ali pa enostavno,seveda kakor za koga........,nosi pa to s seboj lahko precej sprememb v življenju.In teh sprememb se ego boji in dela "štalo" povsod kjer se le da v smislu: kaj pa če to.......,kaj pa če ono.... in ti "zrihta" nesrečo,pa bolezen,pa.......milijon stvari v naslednjih 5,10,20-setih letih oziroma do takrat ko imaš tega dovolj in se odločiš za spremembo.


(kako lep tekst sem si napisal da zdaj kar samega sebe vikam..)

  Ampak res big_smile

Čisto zares...potem...? Uf... To pa zadane tam kamor je treba.

En mičkn me panika...

Urška je napisal/a:

odiseja7, kakšni so rezultati, si šla čez proces transformacije?


Pozdravljena Urška,

najlepša hvala za vprašanje. smile Spregledala sem obvestilo...

Kakšen mesec po prometni nesreči je sledila huda gripa in visoka vročina, od takrat pa še bolj izražena izgorelost. In ravno te dni sem spet čisto švoh, čustveno in fizično.

Čutim to upiranje ˝temu kar je˝ na nekem nivoju, čeprav poskušam z reikijem in z zavestnim sprejemanjem ... imam občutek, da nekaj zgrešim, ali se izogibam? Ne vem.
A so mogoče vzrok mnoge spremembe in selitve zavoljo iskanja službe, stres zadnjih par let ...  Vse naravnano v neko varnost in službo v šolstvu. Mene pa zvija od te službe. Zdaj ko se pa ponuja takšna služba za nedoločen čas - pa imam občutek, da me ravno to  še bolj baše in izčrpava.
Pripravljam se na Camino, da se že najdem, si zaupam in vse ... zdaj pa me baše ta izgorelost, hemeroidi in strahovi, če bom zmogla (sprejeti sebe, življenje).

...vam bom hvaležna za kakršen koli namig ali kick in the *** big_smile
Vse dobro želim,
Elena

Urška, najlepša hvala za odgovor. Ja, tole, da brezpogojno ne sprejemam življenja, se mi ponavlja že kar nekaj časa. Mislim, da se nekako trudim, tudi z reikijem, ki sem ga pred kratkim naredila. Nekatere dni gre bolje, generalno gledano pa čutim to kot ujetost.
Imam občutek, da ta težava sovpada z nezaupanjem vase in udejanjanjem poslanstva, odločnosti. Drugače pa kar močno čutim to razočaranje/ ne-sprejemanje nečesa in nekoga... 
Izziv se mi zdi živeti v ravnovesju med lastno motivacijo, akcijo, odločnostjo in brezpogojnem sprejemanju tistega kar pride. Kot da do neke točke si kreator svojega življenja (s svojimi odzivi na dogajanje), nekje pa se to neha... tako kot letošnje leto, ko Kezele pravi, da v veliki večini krmari karma, neizogibno ... in da razen sprejemanja tega kar je, sami dokaj malo lahko naredimo.

Zanimivo leto je ... kot da vseh deset let ali kolikor že brskam pod predpražnikom, se ukvarjam z raznimi tehnikami, kopičim knjige ... in delam na sebi, daje rezultat, samo da še nisem čisto tam. Včasih sem imela veliko več volje in optimizma, sedaj pa čutim, da ko prevzemaš odgovornost za svoje življenje in se ukvarjaš s tistim kar bi kdo poimenoval ˝kruta resničnost˝ ... da mi slednjega vse bolj manjka. Oziroma, me očitno ta kriza želi poriniti v spremembe in nekaj novega.

Pozdravljeni,

sem brskala po forumu, da bi našla kaj podobnega ... Danes se mi je zgodila prometna nesreča. Jaz ˝sem v redu˝, avto je totalka, nihče drug ni poškodovan.

Malo sem že sama pogledala kaj bi bil vzrok, bi pa prosila še vas... Je zadaj karma ali kakšen vzorec, ki ga je potrebno transformirati.

Hvala,
Elena

5

(4 odgovorov, vpisanih v Vprašanja & nasveti (karmična diagnostika))

Hvala za tale vpogled,
nekako se pojavi olajšanje, ko poskušam te ˝pomanjkljivosti˝sprejeti in jih videti kot dar smile
Hvala za blagoslov na koncu  smile 

francik je napisal/a:

Pozdravljena odiseja 7
Vse dobro,
M

To da si opazila kako sta ti oddaljena levi in desni breg v kolektivu lahko vzameš kot poseben dar.To pomeni da si v sredini,si uravnotežena in kot taka si lahko most med obema bregovoma.
Tudi to da "še kar s težavo izražaš sebe" lahko vzameš na nek način za dobro kajti še vedno velja-manj je več.Malo jih je ki vedo kje je meja med izražanje samega sebe in pretiravanjem.Ko si vzameš dovolj časa za razmislek ali še bolje za opazovanje svojih zaznav (pod popkom,nad popkom,v srcu,v grlu in še kje) hitro ugotoviš da so potrebe za samoizražanjem lahko kaj čudne-različne narave.
Da pa to lahko izpelješ pa,kot pravi Zoran, delaj linijo hare.
Če želiš se lahko tudi odločiš da: Z vsakim bitjem ali skupino komuniciram na način ki je v naše skupno najvišje dobro,hvala.

6

(4 odgovorov, vpisanih v Vprašanja & nasveti (karmična diagnostika))

Hvala za sporočilo in opomnik...
Vidim, da je potrebna resnična vaja neprestanega vračanja v center in ozaveščanja, predihovanja. kar pozabim, da se da.
Hvala, že razmišljam o ciljih...vidim namreč, da sem se osredotočala na strahove.
Lp,
M

7

(4 odgovorov, vpisanih v Vprašanja & nasveti (karmična diagnostika))

Zdravo, Zoran.

Pri tebi, na karmični, sem bila konec februarja. Razreševala, osvobajala sem rodove za nazaj, sebe in potomce. Pisanje pisem domačim se je čutilo kot ogromno odpuščanje.
Mesec dni po tem sem dobila prvo stalno službo (sicer za določen čas) in se preselila na svoje.

Skoraj po dveh mesecih na novem delovnem mestu mi je ven bušila depresija, otroci v razredu se mi zdijo ta teden še poseben izziv, vrzel med pripadnostjo na levem ali desnem bregu v kolektivu pa velika.
Še kar s težavo izražam sebe.

Ne vem kako naj se brcnem v rit in že enkrat za sproti dajem ven, se lotim projektov in stojim za njimi.
Hvala vsem za drobce vpogleda.

Pozdravljeni,

hvala, da imate tale forum  :srcek: 

Jaz pa zadnje mesece intenzivno razmišljam kaj in kako naprej... mislim, da me je izkušnja s tujino (2013) kar pošteno 'oprala', v smislu, da nič kar je do sedaj delovalo ne deluje več. Prihodnost je pa v megli moje neodločnosti. Nestrpna sem na trenutnem delovnem mestu, vse bolj razmišljam, da je potrebna menjava službe, selitev od doma.

Kar je drugače od 'preteklih kriz' je to, da me tokrat nobena stvar, nova služba, tujina, selitev v drugo mesto... sploh pa moja življenska misija, namen in pot - ne 'potegne 100%'. Oziroma me je najbž tako strah (tudi finančne) samostojnosti, odcepitve od družine, spremembe službe, da je kaj... Ali pa me je strah poti in 'verzije' mene same o kateri nisem poprej razmišljala.

Temeljno vsemu je občutek, ki zadnje pol leta intenzivno buha ven... stari: 'Nisem vredna kot bitje'. To da se vedno dajem pod predpražnik in ne 'šljivim' lastne integritete...pa naj gre v službi, z avtoritetami, doma, bolj odločnimi prijatelji/ljudmi.... in partnerji.
Ko sem kje od doma se tudi ponoči pojavijo napadi panike, občutek, da ne bom zmogla in da se lahko samo kaj strašnega naredi (jih je pa zadnje čase manj).

Resnično si želim biti pomirjena s seboj, z mirom v srčku delovati, biti in se odločati.

Hvala za čas in nasvet  :srcek: