Urška, najlepša hvala za odgovor. Ja, tole, da brezpogojno ne sprejemam življenja, se mi ponavlja že kar nekaj časa. Mislim, da se nekako trudim, tudi z reikijem, ki sem ga pred kratkim naredila. Nekatere dni gre bolje, generalno gledano pa čutim to kot ujetost.
Imam občutek, da ta težava sovpada z nezaupanjem vase in udejanjanjem poslanstva, odločnosti. Drugače pa kar močno čutim to razočaranje/ ne-sprejemanje nečesa in nekoga...
Izziv se mi zdi živeti v ravnovesju med lastno motivacijo, akcijo, odločnostjo in brezpogojnem sprejemanju tistega kar pride. Kot da do neke točke si kreator svojega življenja (s svojimi odzivi na dogajanje), nekje pa se to neha... tako kot letošnje leto, ko Kezele pravi, da v veliki večini krmari karma, neizogibno ... in da razen sprejemanja tega kar je, sami dokaj malo lahko naredimo.
Zanimivo leto je ... kot da vseh deset let ali kolikor že brskam pod predpražnikom, se ukvarjam z raznimi tehnikami, kopičim knjige ... in delam na sebi, daje rezultat, samo da še nisem čisto tam. Včasih sem imela veliko več volje in optimizma, sedaj pa čutim, da ko prevzemaš odgovornost za svoje življenje in se ukvarjaš s tistim kar bi kdo poimenoval ˝kruta resničnost˝ ... da mi slednjega vse bolj manjka. Oziroma, me očitno ta kriza želi poriniti v spremembe in nekaj novega.