Iskalne možnosti

Pozdravljeni,
da ne odpiram nove teme se bom navezala na to. Gre za psa po imenu Car, ki je v našo družino prišel pred 5 leti. Ker smo prej že imeli psa, (zelo, zelo pametnega in pridnega, a nas je zaradi bolezni zapustil) si je tast zaželel novega. Domov si je pripeljal zlatega prinašalca, vendar pa se z njim ne ukvarja kaj dosti. Večinoma je pes v hiši, tudi spi z lastnikoma. Problem nastane, ko ga spustita ven, ker takoj pobegne od hiše. Tudi ko je na povodcu je zelo nemiren. Tast se nad psom zelo jezi in prelaga odgovornost in obveznosti do psa na svojo ženo. Pes je v tem času že 2x hudo zbolel.  Ker se zavedam, da je ta pes z razlogom v naši družini in da oddaja ali usmrtitev psa ni rešitev, vas lepo prosim za vpogled v biopolje in razjasnitev ozadja. Imam občutek, da ta kuža ni zadostil našim pričakovanjem in ga zato ne moremo sprejeti... Hvala za odgovor

Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo, ko sem popoldne prebrala komentar francika je bilo, ali jaz sprejemam vse, brezpogojno in z ljubeznijo... takoj mi je na misel prišlo nepopolno sprejemanje več bližnjih oseb, kar ste mi Zoran tudi potrdili.
Zgodi se mi, da sem osebo/situacijo popolnoma sprejela se pomirila, potem pa spet začnem premlevati ali je bil proces uspešen... mislim da takrat ponovno prikličem neka čustva. Kako vem, kdaj sem uspešna pri takšnem sprejemanju?
S čigave strani se pa čuti moja nesprejetost?
Če kaj, si najbolj želim zdravja otrok. In upam, da mi uspe razčistiti odnose preden pride na svet naš novi član

Hvala za pomoč.
Lp