Pozdravljena Urška,

Hvala za usmeritev in podporo.
Moram reči, da sem drugo alinejo tekom tega malo težjega leta zame, preko zelo veliko tuhtanja, delno že sama dojela.
Na idejo prve alineje pa ne vem če bi se sama sploh spomnila kdaj povezati s trenutno situacijo. Pa bo verjetno kar držalo, da bi znalo biti kaj na tem, saj dejansko so podobnosti,..., pa tudi v mojem odnosu do očeta stvari, ki bodo morale biti pospravljene na svoje mesto.

Pohvale forumu in oddajam, ki jih pripravljata z Zoranom!

Lep pozdrav!

NOB-eden, hvala za odgovor. Veiko mi pomeni, da me nekdo lahko razume.
Če pogledam nazaj, je od vsega začetka prisoten nek občutek (neprijeten), ki pa je bil najprej samo pikica tega, kar doživljam danes. Kot ko si opazovan, pa se obnašaš drugače, kot sicer.  Zato sem bila vedno zadržana do njega in si nisem želela njegove bližine.
Do takrat, ko sem se »dobila«, da sem dobre volje če ga vidim . Tu pa so se začeli moji občutki potencirati. Sploh, ker očitno nisem znala skriti pred njim (včasih že samo pogled preveč pove), on pa je tudi posledično začel iskati stik z mano, jaz pa ugotovila, da nisem sposobna drugega kot »zbežati«.
Če dobro premislim, se bojim bolj svojih občutkov, ki v določenih situacijah butnejo na plan z vso silo in upravljajo z mano.
Vsekakor nameravam poiskati v več virov v zvezi z odnosi, karmičnimi, odnosi, dušami dvojčicami,… mogoče mi bodo informacije v tej smeri pomagale najti pomen vsega skupaj… ker tudi jaz mislim, da bo moja težava pozabljena sama od sebe, ko se bom naučila, kar je potrebno.


Francik, hvala tudi tebi,
Verjetno si  frazo »dalj časa trjajoče razmerje« vsak razlaga po svoje in sem se slabo izrazila. S partnerjem namreč že skoraj deset let skupaj živiva. 
Je pa res, da sem zaradi mojih »težav« tudi zelo podrobno morala razmisliti o tem kaj dejansko želim in kako naprej. In s kom; če sploh s kom.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Sprašujem se, kako je mogoče, da me nekdo privlači in se ga hkrati bojim. Želela bi si njegove pozornosti, če je v moji bližini, je vsa moja, energija proti mojemu hotenju, usmerjena vanj. Hkrati pa popolnoma zablokiram pred njim. V bistvu  se počutim, kot bi se ga bala: srce mi razbija kot ponorelo, roke se mi tresejo, v trebuhu me stiska, včasih se počutim kar malo omotična. Dobesedno čutim potrebo po begu. Posledično se ne zmorem normalno in sproščeno obnašati do njega, še manj pa znam biti jaz.
Sem v dalj časa trajajočem razmerju in se s partnerjem kljub očasnim krizam zelo dobro ujameva in razumeva, tako, da nimam nobenega namena ali želje, da bi odnos s sodelavcem prerastel v kaj več. Simpatija pač. Želim pa si, da bi bila lahko sproščena do njega, kot do vseh ostalih. Je čisto preprost, prijazen, zadržan fant, tako da res ne vem, zakaj ta panika. Vem, da od njega nič ne potrebujem, da niti ni važno, kaj si misli,... a telo  reagira po svoje.
Ne vem kako in kje bi se tega lotila. Moteče je ker ga srečujem, včasih je potrebno tudi kaj sodelovati, mene pa stiska v trebuhu že samo, ko na to pomislim. Že samo srečanje z njim me izčrpa in zmede, potem pa res težko še kaj zbrano naredim.
Ne razumem kaj se dogaja z mano. Rada pa bi nekako začela delati v smeri izboljšanja.

Vesela bom vsakega nasveta, izkušnje, vpoleda,...