Pozdravljeni!
Sprašujem se, kako je mogoče, da me nekdo privlači in se ga hkrati bojim. Želela bi si njegove pozornosti, če je v moji bližini, je vsa moja, energija proti mojemu hotenju, usmerjena vanj. Hkrati pa popolnoma zablokiram pred njim. V bistvu se počutim, kot bi se ga bala: srce mi razbija kot ponorelo, roke se mi tresejo, v trebuhu me stiska, včasih se počutim kar malo omotična. Dobesedno čutim potrebo po begu. Posledično se ne zmorem normalno in sproščeno obnašati do njega, še manj pa znam biti jaz.
Sem v dalj časa trajajočem razmerju in se s partnerjem kljub očasnim krizam zelo dobro ujameva in razumeva, tako, da nimam nobenega namena ali želje, da bi odnos s sodelavcem prerastel v kaj več. Simpatija pač. Želim pa si, da bi bila lahko sproščena do njega, kot do vseh ostalih. Je čisto preprost, prijazen, zadržan fant, tako da res ne vem, zakaj ta panika. Vem, da od njega nič ne potrebujem, da niti ni važno, kaj si misli,... a telo reagira po svoje.
Ne vem kako in kje bi se tega lotila. Moteče je ker ga srečujem, včasih je potrebno tudi kaj sodelovati, mene pa stiska v trebuhu že samo, ko na to pomislim. Že samo srečanje z njim me izčrpa in zmede, potem pa res težko še kaj zbrano naredim.
Ne razumem kaj se dogaja z mano. Rada pa bi nekako začela delati v smeri izboljšanja.
Vesela bom vsakega nasveta, izkušnje, vpoleda,...