Iskalne možnosti (Stran 9 od 17)

A hvala, to menda celo imamo!   A je to Nerafinirana morska sol, nemleta, nejodirana, tradicionalna sol, proizvaja: SOLINE Pridelava soli d.o.o. (prepisala iz etikete  )

Dans sm se pa izpričala! Hehehe

No, bom sedaj nekaj povedala o srečanju.    Že na šamanski delavnici je bila prva žival, ki sem jo srečala v vodi hobotnica. Z lovkami me je prijela (objela) za telo in jaz sem se kar zgrozila in prestašila in rekla, joj, spusti me, kaj bi rada od mene. In me je spustila. In potem sem srečala meduzo. 

Tokrat doma pa me je meduza sama popeljala k hobotnici. Sedaj sem ji pustila, da me prime z lovkami in objame. V bistvu sem od nje dobila sporočilo - pusti, da te ima nekdo rad.  :rose:  Prav spomnim se, da sem že od malega težko sprejela, da me nekdo objame, sploh nisem marala dotikov. Včasih zato, ker mi je bilo bedno zarad sebe (v smislu - joj, ziher smrdim, al pa kak sem debela ipd.), redkeje, a vendarle tu in tam, pa so se mi drugi gabili. Tudi, ko me je učiteljica v šoli prijela za ramena, sem se kar zdrznila (tega se spomnim, ker je enkrat sama povedala pred celim razredom, da Ar3ke pač ne smeš prijet za ramena, ker kar odskoči ). Z leti mi je postal objem s prijateljicami bolj domač, ampak ne spomnim se, kdaj bi v treznem stanju nekoga čisto 'iskreno' objela, v smislu, da ga s srcem in telesom prižameš k sebi oz. se pustila prižeti k sebi. Vedno je bila vsaj rahla distanca. To mi je v bistvu uspelo samo pri živalih, katerim se upam popolnoma odpreti, ker čutim popolno gotovost, da me popolnoma sprejemajo. Al kaj?

Mogoče kak nasvet, kako to preseči? Sem ugotovila, da kljub spoznanju, nekako tega še ne obvladam. Pred parimi dnevi sva šli z eno punčko na sprehod in me je prijela za hrbet (v smislu objema) in sem avtomatsko kar odskočila. Takoj sem se sicer tega zavedla, ampak je bilo prepozno, da bi ravnala drugače. Pa tudi sicer (če bi se spomnila še pravi čas) bi se morala prisiliti... Hvala in lp 

Dobro, hvala. 

Odkar sem se lotila situacije, ki me je v otroštvu zelo prizadela, se dogajajo kar zanimive stvari, pa ne samo v meditaciji, ampak tudi v realnem življenju. Zanimivi dogodki, situacije, ki mi vsekakor pomagajo razreševati zadeve. :prst: 

Danes je bilo v smislu 'uvidov' še posebej fajn. Sem zelo jasno dojela, da so mi ostali otroci samo pokazali svoje nesprejemanje same sebe in potem sem se sama zapletla v občutek žrtve (boga jaz, nihče me ne mara, vsi so kruti do mene), nato pa sama postala napadalec (občutek 'ubermenschevstva' - boli me k* za njih, itak bom dokazala, da sem bolj uspešna od njih ipd.). Uspela sem odpustiti tudi tistim vpletenim, ki jim do sedaj nisem mogla (in spet sem tukaj zelo jasno zaznala, kdaj sem bila jaz agresivna do njih, poleg tega pa tako nisem znača sprejeti ljubezno oz. pomoči - nisem se počutila vredno, da me ima, kdo rad). Točno tako kot si napisal: napadalec in žrtev enako vibrirata.

Tako sem tudi glede prevzemanja odgovornosti dojela, da se lahko še naslednjih 100 let ali pa 100 življenj vrtim v krogu žrtev - napadalec, in krivim za svojo nesrečo družbene razmere, raznorazne 'hudobce', okoliščine, starše, rodbino, nesrečno otroštvo, zle duhove, slabo karmo in kozmične vplive, ali pa se odločim, da s tem prekinem - se pravi, da se odloičim, da nekaj spoznam, se naučim in tako presežem vzorec. Oboje je čisto prav - pravico imamo, da izberemo, kar želimo.    

Pač dobila sem gotovost vase, da bom nekoč lahko popolnoma iz srca hvaležna vsem in vsakemu za karkoli so mi naredili v življenju, ker mi v stvari niso prav nič naredili, ampak samo nastavili ogledalo in mi ponudili možnost, da presežem lastne omejitve. Lahko sicer to ogledalo razbiješ, kazače pa pretepeš, ampak ne bo nič pomagalo, ker bodo nova ogledala in novi kazači. 

Skoraj zagotovo zna, sam se ne pogovarjava o nogometu. 

Tudi mene ta tema zelo zanima :prst: O povezavi med človekom in njegovimi hišnimi ljubljenčki nekaj malega piše Ogorevc (Karmična diagnostika in varen vstop v človekovo biopolje).

Hišni ljubljenčki se na nek način v odnosu do svojih skrbnikov obnašajo podobno kot otroci do svojih staršev. Velikokrat prevzamejo vlogo žrtve in na ta način vlečejo nase 'negativne energije'. To sem imela ravno pred kratkim možnost opazit pri našem psu. Ata in mama sta se prepirala (med seboj), pes in jaz pa sva bila v istem prostoru. Naš pesjanko je takoj poveznil ušesa, dobil žalosten pogled in se začel dobrikati obema. To pa naredi vedno, kadar naredi kakšno hudo traparijo in je potem kregan. Tako da je po obnašanju sodeč čisto prevzel krivdo nase. Ogorevc tudi piše, da žival dostikrat predeluje človekove 'škodljive' vzorce, načine obnašanje, čustva (zaradi česar lahko zboli in na koncu tudi umre, takrat pa se bolezen začne v celoti odražati na skrbniku in zato ta zboli).

Vendar pa tudi mene zanima - verjetno mora imeti tudi žival (podobno kot človek) podoben program v sebi, da privleče nase bolezen svojega skrbnika? In verjetno tudi ni vsaka bolezen hišnega ljubljenčka posledica obnašanja skrbnika?

Po moje imajo živali tudi svojo evolucijo in to da je vaš hišni ljubljenček pristal ravno v vaši hiši zagotovo ni naključje.  Drug drugemu smo najbrž tako v največjo pomoč pri samospoznavanju, življenju, evoluciji.

Lp :rose:

Ja, Zoran, verjetno gre res za evforijo. Za tiste prijetne občutke strasti pa js uporabljam besedo radoživost. Ko vse delaš z nekim veseljem, zagonom, užitkom :prst: 

Maxim, bom čist kratka, ker se mi šele začenja razpletat in se mi mora vse skupi šele usest... Vsaj zaenkrat bi tudi tole dogodivščino s hobotnico še zadržala zase.  :rose:

Glede nedostopnih tipov pa nisem imela v mislih tiste, ki veljajo v družbi kot kao ful hudi in zaželeni. Te sem morda rada pogledala  (včasih pa niti to ne), nisem se pa zaljubila vanje.

Zdravo!

Pri meni se zmeda v glavi počasi jasni.   Končno sem le dojela, da sploh ni relevantno vprašanje zakaj se nekdo ni zaljubil vame, pač pa zakaj se jaz vedno zaljubljam v (vsaj zame) čustveno nedostopne ljudi. No, hobotnica mi je danes dala odgovor.  :srcek:

Lp

Podobno tudi jaz čutim strast - kot intenzivno doživljanje in občutenje česarkoli - žalosti, veselja, ljubezni, ...

Tudi jaz, ko imam silno željo in potem dobim naval energije (al česarkoli že), da bi lahk kar zletela. Ampak potem se kar hitro pojavi strah, da se želeno ne bo usresničilo. In potem me čist ohromi in sem na tleh in zafrustrirana, pol pa si povrnem upanje, pa spet zletim... joj mene  

Super!  :prst: