Iskalne možnosti

Živjo

Kako se razblini ves balast, ki si ga človek naloži  in nanj naložena "fotomontaža", ko ozaveti vzrok 
In kako je res, da si vedno točno tam, kjer moraš biti 

Zoran, hvala za tole možnost (in izkoriščeno priložnost)  :srcek:

Pred natanko 7. leti sem bila na razpotju - pa recimo temu takole : ali na levo ali na desno. Odločila sem se za "desno" in pri tem sprožila neka razočaranja, ki so se v drugih  že zdavnaj spucala, v meni pa je ostal črv  . Le - ta me je glodal ves ta čas do sedaj, ko sem na nek način spet na enakem razcepu. Ni čudno, da se je sedaj vse dvignilo in "javilo" v taki (bi rekla) kar panični obliki.

Pa je  fajn, da je končno prišel trenutek soočanja s samo seboj.

Ne le, da se zadnje tedne določene ovire pred menoj spontano rušijo, kot da bi jih podiral ogromen buldožer pred menoj  . To pretirano jamranje o ne-skrbi zase je  doseglo svoj namen. Po eni strani sem res maksimalno zaposlena (in bom še mnogo, mnogo  bolj), da pogosto ni bilo časa za pavzo.
Po drugi strani pa si pavze nisem vzela oz. jo ne uvrstila v dnevni red, ker sem bila oz. sem se onemogočila sama.  Zaradi obsojanja in slabe vesti sem vse "dolžnosti"  zanikala in potisnila stran in seveda so rezultati potem pogubni. Čutim, da se je sedaj vse postavilo na pravo mesto. Seveda imam ne le čas, temveč tudi (spet) "pravico", poskrbeti zase.

Verjamem, da se razume, kakšno olajšanje je transformacija dolžnosti v pravico  :srcek: Čutim,  da so se moji prekratki dnevi podaljšali in da sem točno tam, kjer smem biti 

Hvala in lep pozdrav, Irena

Zoran, hvala za odgovor 

Res je.    Hčerka, sestra in oče so preobremenjeni. Kolebajo med tem, kaj bi se dalo zmanjšati, in kje je treba obremenjen ostat. Pavza jim pride prav za iskanje odgovorov  :prst:

Ja, zaposleni smo vsi na vso moč, da le ni treba čutit naših odnosov in jih popravit  Nemoč v smislu ne bit uspešen pri tem - ker se enostavno ne da spreminjat. Vso moč požere sprejemanje, da je tak kot je...

Dobro si me začutil in ubesedil mojo situacijo. Prispodoba mene v čolnu res drži.... trenutno sem namreč na enem najvišjih valov in polna sem občutenja, da mi leži ves svet pred nogami in da lahko uspem v vsem, česar se lotim. Kar se trenutno tudi tako izraža v manifestaciji. Kamor usmerim pozornost, se kar rola od udejanjanja. Saj je fino in super. Živim s takim veseljem kot še nikoli in noro uživam pri vsem ves dan. ( Lahko sicer, da ker sem vajena desetletja dolgih težkih globin, je zdaj moja perspektiva višine še vedno precej omejena.... )  Zadaj in not pa v meni vrta le -en ves čas prisoten- črv 

Imam eno fiksno idejo, da - čeprav sem uspešna, izpolnjena in srečna pri tem, kar počnem - ni to tisto, kar "naj bi" počela. Kot da v tem, kar počnem, bi me  prav lahko nadomestil kdo drug... Jaz pa bi naj morala početi nekaj, kar nihče drug ne more....

Morda je  tvoja delitev ta prava - um me vodi, dušo tajim. In vendar se sprašujem - a bi mi sploh lahko vse ratalo, če ne bi imela podpore duše, Univerzuma. Mar res bluzim z nekimi idejami, da bi se mogla obrnit v drugo smer - in me to grize, se potihem obsojam in sprašujem po "neki" pravi poti... Mar ne bi enostavno nehala s takim obsojanjem? Kaj praviš ?

Irena