Spoštovani. Tudi moja zgodba je podobna tej. Jaz sem mojega starega očeta , ki je bil amputiran iz življenja moje družine poiskala v raznih arhivih tako da sem si sama ustvarila sliko kdo je bil. Ena stara mama je pokopana v tujini preko luže, bila je tragična smrt , v bistvu nikoli pojasnjeno do konca, razlaga sorodnikov tam čez je bil samomor. Se nikoli nisem bila na njenem grobu. Drugo staro mamo so ustrelili med vojno. Res žalostne zgodbe . Tudi sama se utapljam v neizrecenih besedah, zameri in ignoranci sorodnikov. Po obeh straneh me še pogledajo ne. Pa sem se trudila da bi navezala kontakt.Saj treniram odpuščanje ampak pri tem nisem ravno uspešna. In tudi jaz imam občutek da po smrti staršev izgubljam preteklost in orientacijo. Preteklost mi ni pisala rožnate zgodbe ampak vsaj bila je nekaj kae sem znala preživeti čeprav sem dostikrat mislila da ne bom.Obupno sem bojim staranja. Mogoče bi še kaj napisali meni o tem kako se naj prečisti in lažje zaživim.
Strani 1