1 Odgovoril amoso

(6 odgovorov, vpisanih v Šamanizem)

Pozdravljena Urška,

lepo si opisala primer v kateremu se tudi sam prepoznam, če sodim po simptomih. Ko razmišljam o otroštvu mi bled spomin ne ujame vzroka pred kom bi bežal, se pa spomnim srednješolske pubertete, ko sem v nesigurnosti ob poskusu lepega dekleta da bi me še kaj več kot poljubila, dobesedno pobegnil z skokom čez balkon iz prvega nadstropja smile. Ta vzorec ki ima sigurno korenine nekje v otroštvu, ima še danes močan vpliv na moje odnose in posledično na odnose znotraj lastnega notranjega sveta. 

V svojem raziskovanju na temo vračanja duše, poskušam koncept razširiti še na druga področja da bi našel skupen imenovalec in kot že rečeno mi osnovno znanje ki ga imam iz tradicionalne kitajske medicine služi kot osnova. Jasno je da sta notranji in zunanji svet povezana in vplivata eden na drugega, z svojo ločnico sem hotel samo usmeriti percepcijo na notrani svet kot samostojno celoto, ki zavedno ali nezavedno, v vsakem trenutku, vzpostavlja ravnovesje sistema, ki ga občutimo kot zdravega, ko sta plus in minus uravnotežena na "nuli" ( v bistvu sta vedno uravnotežena, le da če plus naraste na 3, potem se minus temu prilagaja in prav tako naraste na -3, a v tem primeru nastopi bolezen). Na notranji svet, tako kot jaz razumem koncept, ima zunanji svet relativen vpliv. Če je notranji sistem zdrav, z močnim pretokom Qi, potem je vpliv zunanjega sveta manjši (pritiski energij zunanjega sveta so vedno enaki, le odpornost obrambnega zidu notranjega sveta se menja glede na jakost Qija), če pa je Qi v deficitu potem je ta vpliv večji in je zato nevaren da sistemu še dodatno škoduje ali pa mu pomaga pri okrevanju. Če dam prispodobo da je notranji sistem kot orkester, kjer vsak instrument ima svoj lasten Qi, bi dirigenta vzporedil z Jazom, ki zavedno ali nezavedno dirigirara orkestu in temu primerno vzdružuje Qi celotnega orkestra ali sistema. Zavednemu Jazu bi rekel Duhovni Jaz ali Duša, nezavednemu pa bi pa pripisal Ego. Ta dva bijeta boj notranjega ravnovesja in boj med zdravjem in boleznijo.

Na tem mestu se lahko ponovno navežem na "awareness" ali prisotnost, kot jaz temu pravim, saj gre za stanje izrazitega občutka prisotnosti. To temo raziskujem že vrsto let saj to stanje tudi sam doživljam, le da se mi jasne razlage stalno izmikajo. Mojstri sicer vedno znova povdarjajo, da je to stvar ki jo moraš izkusiti da bi vedel za kaj se gre, vendar stanje je izmuzljivo in potrebno ga je prepoznati in vzdrževati, zato je vsaka informacija dobrodošla. Kolikor sem uspel dojeti je da je prisotnost na nek čudežen način povezana z Qijem. Ko se vzpostavi stanje prisotnosti, se ojača pretok Qija v telesu, kar pomeni da tam kjer so zastoji pretoka Qija v organih, tam se samodejno uspostavlja ravnovesje z tem ko se Qi ojača. Qi je energija in je zato prenosljiva, dobimo jo kot naravno stanje v zunanjem svetu kot v notranjem svetu. Oseba v deficitu Qija se lahko pozdravi na energetskih točkah v naravi, ali pri mojstru ki zna prenesti "svojo" Qi energijo na drugega, ali pa z tem da vzpostavi proces samozdravljenja s tem da vzpostavi lastno stanje prisotnosti. TKM je razvil tehniko akupunture za uravnovešanje pretoka Qija, vendar so razvili tudi tehnko Qigonga, ki bazira na prenosu Qi energije na drugega z namenom zdravljenja. TaiChi je prav tako tehnika zdravljenja kjer se v gibanju vzpostavi prisotnost in s tem samozdravljenje. V tem kontekstu sem navedel da je notranji svet samozadosten, čeprav je stalno pod vplivom zunanjega sveta, notranji svet pa je del zunanjega.       

Pred kratkim sem naletel na posnetek iz Youtuba, kjer je prikazan proces zdravljenja Navajo šamanov (vtipkaj Painting with Sand: Navajo medicine man, 1949), kjer je lepo prikazano kako se bolan deček znajde v medicinskem krogu, kjer skupina šamanov v stanju prisotnosti prenaša Qi na bolnega dečka, ali bolje rečeno, v prostoru so z meditacijo vzpostavili naboj prisotnosti ki se je vspostavila tudi v dečku in tu se začne dejanski proces samozdravljena. Deček se v bistvu ozdravi sam z tem, ko je vzpostavil stanje prisotnosti v svojem notranjem svetu (z pomočjo šamanov seveda, ker sam tega še ne zna), in ta trenutek se lepo vidi na 9:00, ko oči postanejo kristalne in ko igra z prsti postane doživetje lepote.

Pred par dnevi sem pa na strani od  Visudha de los Santos prebral opis kako je v svojem plesu doživela prisotnost in jo, zanimivo, povezala z vračanjem izgubljenih delov duše;

"It was such a powerful reminder of the profound healing and creativity available through the medicine of moving my body. Every time we move with consciousness, we find some of those missing bits and parts. So simple!"


Urška hvala za podporo, s tem ko kaj vprašam in kaj povem samo širim svojo lastno percepcijo, tako da jemljem to pisanje kot del samozdravljena smile lep pozdrav.


Admin: izbrisan je oglasni del besedila, saj ni dovoljeno oglaševanje izdelkov, storitev ali dogodkov brez soglasja društva Pesem duše. Več o tem na strani Pravila.

Pojdi na forum: Šamanizem

2 Odgovoril amoso

(6 odgovorov, vpisanih v Šamanizem)

Ja, čustvena osvoboditev, obenem pa še miselna. Če razmejimo zunaji in notrani svet, bi potem lahko rekli da je zdravljenje izključno domena notranjega sveta, saj proces vzpostavitve pretoka Chija ni nič drugega kot naravnava izkrivljenega notranjega ravnovesja. V šamanizmu pa se izpostavlja vpliv duha zunanjega sveta na notranji svet, kar je tudi del koncepta tradicionalne kitajske medicine, vendar moja, očitno napačna domneva izgube duše je bila ta, da del duše notranjega sveta zapusti nortanji svet in da šaman te izgubljene dele z pomočjo duha iz zunanjega sveta pripelje nazaj v notranji svet pacjenta. A v bistvu so ti deli duše samo ugrabljeni znotraj notranjega sveta, kar seveda vrača vero v moč samozdravljenja.


Še eno stvar bi izpostavil, ki se navezuje na zavedanje ali bolje rečeno prisotnost "awareness". V knjigi "The fire from within", Castaneda opisuje duh Orla (zunanji svet) ki daje in jemlje prisotnost bitjem (notranji svet). Prisotnost pa je stanje v katerm šamani zdravijo na način da vzpostavijo prisotnost tudi v notranjem svetu pacjenta. V tej prisotnosti se v bistvu vzpostavi proces samozdravljenja kot to jaz razumem, a lahko kaj več poveš o tej prisotnosti?

Pojdi na forum: Šamanizem

3 Odgovoril amoso

(6 odgovorov, vpisanih v Šamanizem)

Pozdravljena Urška,

najprej hvala za odgovor, pozabil sem že na ta forum (pozabljivost je tudi ena od posledic izgube duše:), a zanimivo da sem prav danes pomisli nanj, zdaj pa vidim tvoj odgovor smile. Ja, vsekakor so vzroki v otroštvu in kasnejšemu odraščanju, ki je bilo vse prej kot normalno. Vendar sem izgubo duše povezal z bolj dramatičnm dogotkom, ki dejansko izgleda kot da te nekdo izklopi.  Razumem kar praviš, vsakdanji odnosi vplivajo na odnos našega notranjega očeta, mame in otroka, mehanizmi ki nastanejo ob posusih uravnovešanja energij pa na nek način zapečatijo vzorec delovanja.

Še ena stvar mi je pred kratkim pritegnila pozornost, namreč vidim kar nekaj prekrivanja med sistemom šamanizma in tradicionalne kitajske medicine. Bi lahko rekli da je vračanje delov duše vzpostavljanje pretoka Chija?

lp

Pojdi na forum: Šamanizem

4 Začetnik teme amoso

(6 odgovorov, vpisanih v Šamanizem)

Pozdravljena Urška, Zoran in ostali uporabniki,


kot novemu uporabniku, ki je "naključno" naletel na posnetke vajine oddaje o šamanizmu, mi dovolita da vama postavim nekaj vprašanj, ki se nanašajo na sindrom adrenalne izgorelosti in izgubo delov duše. Med gledanjem vaše oddaje in z kasnejšim prebiranjem člankov na temo šamanizma, sem namreč povezal, da je adrenalna izgorelost izrazito povezana z izgubo dela duše, pa me zanima kako vidva gledata na to povezavo.

Če mogoče ne poznata dobro te bolezni, bom opisal svojo izkušnjo.


Pred petnajstimi leti sem doživel adrenalni zlom, kot posledico dolgotrajnega izčrpavanja na zahtevnem delovnem mestu, kjer sem delal kot samostojni konstrukter. S tem ko sem si zadal visoke cilje a bil istočasno nezadovoljen z odnosi znotraj kolektiva (bil neustrezno plačan, brez prave podpore ali potrditve za dobro opravljeno delo, wikipedia lepo opiše sindrom), se je moja izgorelost stopnjevala do zloma, ko sem dobesedno brez energije obležal za mesec dni. To je izjemo naporno stanje ko se komaj premikaš (pred tem sem dolgo let intenzivno kolesaril, tako da sem bil v top kondiciji) z občutkom globoke depresije, brez nikakršne zbranosti, kot da lebdiš nekje v oblakih, skratka kot zombi. Ko se mi je energija vrnila in sem že misli da je vse hudo šlo je mimo, sem ob prvem manjšem naporu ponovno obležal za teden ali dva v enakem občutenju in tako je bilo po vsakem naporu, recimo 10 minutno delo na vrtu ali počasno kolesarjenje 4km v dobrem počutju me je še isti dan položilo v postelo za nekaj dni. Takrat ta bolezem pri nas še ni bila pozana (v Ameriki so jo prvi diagnosticirali), napravil sem razne analize a nič ni bilo odkritega, moja osebna zdravnica ki ima sposobnosti tudi duhovnega vpogleda ni vedela kaj se mi dogaja in mi ni hotela predpisati antidepresive, ker ni zaznala tipične depresije, saj sem zelo nihal v razpoloženju in občasno kazal znake kot da je z mano vse uredu. Tako da sem bil prepuščen samemu sebi, brez zdravljenja, ne da bi vedel kaj se mi dogaja. To bolezensko stanje je trajalo okoli pet let, ko sem is prvič rekel zdaj pa sem ozdravel (v kar več nisem verjel da bom sploh kdaj), namreč z časom so bila obdobja dobrega počutja dalša tudi po pol leta, ali celo leto dni, pa sem se ponovno znašel v tem brezupnem občutku nemoči ki je trajal teden dni a ni bil več tako intenziven kot na samem začetku.

Po kakih desetih letih sem odkril kaj se mi je pravzaprav zgodilo in to je bil dejansko adrenalni zlom, najvišja stopnja izgorelosti, ki ima v večini premirov neozdravljive posledice, kjub takojšnji hospitalizaciji, tako da so bolniki odvisni od zdravil vse življenje. Spoznal sem tudi osebo katere mož je doživel enak zlom iz zelo podobnih razlogov in je po petih letih boja z izčrpanostjo in depresijo z suicidnimi mislimi kljub neprestanem zdravljenju naredil samomor. Sam sem tudi pomislil večkrat na samomor vendar to ni bila tako močna misel, da bi jo občutil kot resno dejanje, temveč sem jo jemal bolj kot tolažbo.

Življenje se je po tem občutno normaliziralo, tudi poslovno sem bil uspešen, v tem času po zlomu sem tudi začel več pozornosti dajati osebni rasti in dolga leta hodil na razne delavnice, ki so mi pomagale sprejeti in razumeti sebe. V plesu sem našel svoj izraz in osvobodil svoje telo, a vendar čustvene otopelosti mi ni uspelo povsem odpraviti in prav tako ne nekih miselnih vzorcev, ki me silijo k postavljanju velikih izivov (ego). V zadnjih letih mi poslovno ne gre več dobro in ti občutki nemoči se vračajo skupaj z izčrpanostjo (še vedno opravljam isto delo), tako da problem še vedno ni rešen. Tiste prave zaljublenosti v življenje po zlomu dolgo ni bilo, ko je prišla (kot posledica dela na sebi in spremembe okolja) je po nekaj letih tudi odšla (kjub občutku da sem dokončno prebil) kar se posledično odraža v moji odmaknjenost v odnosih.


Sedaj ko spoznavam naravo šamanskega zdravljenja (prav Urškine razlage na dobro postavljena vprašanja v oddaji so mi razjasnile bistvo (moram pohvaliti vajin nevsiljen in odkrit pristop, kjer se opazi nesebična želja da posredujeta znanje)), se mi razumevanje izgube dela duše ujema z tem kar doživljam, in bi rad preizkusil tudi to pot zdravljenja. Zanima me kako vidva gledata na to povezavo, in ali lahko priporočata kam naj se obrnem za konkretno pomoč pri vračanju duše. Če prav razumem samozdravljenje kljub podpori ni najbolj uspešno, saj tukaj ne gre samo za korekcijo percepcije, in zahteva bistveno večjo zavzetost, znanje in sposobnosti.

Hvala, S

Pojdi na forum: Šamanizem