Iskalne možnosti

Spelca 13,
a veš, da najina zgodba niti ni tako različna ... V najinem odnosu sem imela običajno jaz tisto vlogo, ki je dajala podporo. Prijateljica je imela tudi nekaj psihičnih težav, ob moji podpori se je vpisala na fakulteto, ob moji podpori si je iskala ljudi, ki so jo duhovno bodrili, koliko krat sva preanalizirali vse stavke in besede njenega srčnega izvoljenca ... Ampak kaj se je zgodilo? Več stvari ugotavljam. Mogoče sem postala malo preveč zaverovana v svojo vlogo "liderja", če želim biti iskrena do sebe, je bilo tudi to; ne smem pa reči, da ona meni ni bila nikoli v oporo, je bila. Mislim, da se je zgodil prelom; prerasla me je, pa tega sploh opazila nisem, ker sem bila toliko v svojih težavah in problemih. Ko sem ji razlagala, kako mi je, kaj vse me muči, je to zanjo bilo preveč. Ni mi povedala, kako me doživlja, kako naj bi jaz to vedela, ko sem sama komaj držala glavo pokonci? Vidiš, ko to pišem, se mi kar odstira in zgodba dobiva novo luč. Res nisem žrtev, tako je pač bilo. Ona se je odločila drugače, kot sem se kdaj koli jaz, pa tudi nisem vedno vedela, kako naj ji pomagam. Ampak sem bila enostavno tam. In kaj se ugotovila, ko je do tega prišlo? Da sem ostala sama. Danes nisem več tako, razširila sem si svojo družabno mrežo, je pa bilo zelo težko. Ampak čutim, da moram tej stvari priti do dna, da bom le tako lahko zadihala, da ne bom več vsega merila tako, da bo ona "merilo". Težko si priznavam svoje napake, vendar si jih ne smem nalagati do onemoglosti, ker nikamor ne pridem. Tudi njej ne smem pripisovati vsega "greha", je naredila tako, kot je, naredila pa je tako, kot meni ni bilo všeč (če se milo izrazim). Ja, sprejeti je treba, mi je lažje, ker dobivam neko povratno informacijo, obenem pa z vsakim pismom povem več; najprej tisto, kar "žrtve" najbolj boli, potem pa ... se odkriva druga plat.Hvala in lep pozdrav, Duška

Valčika, pozdravljena!
Hvala za odgovor, strinjam se s tem, kar si povedala. Veš, želim si, da bi bila spet mirna, da bi, ko se spomnim nanjo, rekla, uf, kako sva se fajn imele, pa bi čas in življenje tekla dalje. Vem pa, da še nisem tako daleč, ker še nisem opravila z zamero, me kar zanese, ob zameri se pojavi jeza. Potem je na drugi strani moj občutek krivde, pa ne želim si očitati, da nisem še poskušala zgladiti odnosa, potem si mislim, kaj pa, če ji delam krivico, joj, potem jo moram popraviti ... Paleta vsega, očitki sebi, njej .... Moram pa priznati, da mi je ta izkušnja prinesla tudi nekaj novega in mislim, da ne slabega. Opažam, da sem postala veliko bolj odprta, to mi rečejo tudi v službi, da sem se spremenila, rada se uredim, mama mi je enkrat rekla, ko sva se pogovarjali o neki družinski zadevi, kako si lahko tako tolerantna, pa sem ji samo stvari razložila tako, kot si jih sedaj ti meni. Mislim, da sem oseba, ki lahko veliko dam in rada dam. Da bi še lani recimo na kakšnem forumu delila svoje osebne težave kar tako s tujci, tega nisem bila sposobna ... Saj tako človek zori, ne? Tudi tebi vse dobro, Valčika, hvala še enkrat. Duška

G. Zoran, hvala za odgovor.
Ja, z vzorcem žrtve se strinjam in ko ga imaš, si ga težko slečeš. Ker je to proces, ki traja, poleg vsega je v nasprotju z doživljanjem, ki je pri meni zelo močno. V mislih se sproti "opozarjam", odpusti, pozabi, kar je bilo, je bilo, drugače, kot je ravnala, ni zmogla, tudi jaz sem takrat ravnala tako, kot sem v tistem trenutku najbolje zmogla, znala, pomisli na to, kaj se je drugega lepega zgodilo, ker se je, na življenje gledam drugače, vendar me v duši tako skeli ...
Mojo prijateljico sem doživljala kot osebo, ki je zaupanja vredna, ki je iskrena, zdaj pa več nič ne vem. Sem se motila? Je sploh način, da najdem odgovor? Veliko malenkosti je bilo, letos poleti, recimo, sva se dogovarjali, da bova šli morda na sprehod ali kavo. Pobuda je bila vedno moja. Ampak vedno so bili izgovori, da se slabo počuti, da je sredi priprav na neki enodnevni izlet (dva dni prej), da je zasedena ... Skratka, čutila sem, da so to samo izgovori, da se izmika, da noče. Pa saj mi je to že pred enim letom povedala. Pa sem mislila, da bo čas naredil svoje, da ljudje v jezi rečemo marsikaj, pa da je treba iti naprej. V bistvu sem hrepenela po neki prijazni, vzpodbudni besedi, želela sem se samo pogovarjati o vsakdanjih stvareh, ampak ni šlo. Ne razumem, kako to mislite, da imam odpor do prijateljice. Je to na neki podzavestni ravni? Ker meni se zdi, da je odpor iz njene strani zelo močan, da sem samo nekdo, ki ji jemlje svobodo in tečnari.
Običajno sem se lahko kar zanesla na svojo intuicijo, šesti čut. Zdaj se več ne, del mene se je izgubil. Več kot leto in pol nisem sanjala. Precej sem shujšala, tudi osivela (pa zaradi tega nisem šarmantna ). Ves čas se presojam, svoje misli in doživljanja, tudi sebi oprostiti je težko, ker se takoj oglasi nekaj, kar mi reče, ja, samo krivdo bi rada prenesla ..., nenazadnje sem bila jezna, ljubosumna, pisala v ihti, branim se pred mislimi, kot so: jaz sem njej vedno pomagala, imela zanjo čas, nikoli poklopila telefona, ona pa meni je, ker nenazadnje smo vsi ljudje, pa nisem noben svetnik; sem pa ji res bila dobra prijateljica, kar mi je priznala, le da zdaj, ko se je spremenila, želi ob sebi samo take ljudi, ki so pripravljeni duhovnega razvoja. V bistvu se res počutim nemočna, nič nimam v rokah, da bi se lahko približala, da bi rekla, kaj pa jaz, saj jaz tudi, ampak ne tako kot ti, pusti mi moj način, poslušaj me ... Zame je bil to strašen pritisk. Bila sem v položaju, ko bi morala upravičiti neko svojo vlogo, če bi jo želela imeti. Kar pa ni bilo mogoče, ker so bila vrata zaprta. Počutim se izčrpano, zdaj, ko me več ne rabi (spet vloga žrtve), zdaj se moram dokazovati. Ko je bila lani moja koža na dlaneh in podplatih ena sama rana, ni nikoli vprašala, kako sem.
Kaj mislite, lahko človek res tako hitro pozabi na nekoga? Več kot 14 let sva se družili, po štirih mesecih od tistega usodnega silvestrskega večera pa mi je napisala, da se je pač odtujila. In ker me je blazno strah, da me želi zradirati iz svojega življenja, ji kdaj pošljem kakšen mail, ker si mislim, če bo videla moje ime, bo vedela, da še živim. V bistvu sem se s tem občutkom srečala že večkrat v življenju, ampak nikoli tako globoko. Ko delam prosec transformacije, in še ga bom, končam v solzah. Tudi s tem pismom sem si malo lajšala, predvsem pa upovedovala to, kar nenehno meljem v glavi. Lepo Vas pozdravljam, Duška