Prijateljstvo

G. Zoran, hvala za odgovor.
Ja, z vzorcem žrtve se strinjam in ko ga imaš, si ga težko slečeš. Ker je to proces, ki traja, poleg vsega je v nasprotju z doživljanjem, ki je pri meni zelo močno. V mislih se sproti "opozarjam", odpusti, pozabi, kar je bilo, je bilo, drugače, kot je ravnala, ni zmogla, tudi jaz sem takrat ravnala tako, kot sem v tistem trenutku najbolje zmogla, znala, pomisli na to, kaj se je drugega lepega zgodilo, ker se je, na življenje gledam drugače, vendar me v duši tako skeli ...
Mojo prijateljico sem doživljala kot osebo, ki je zaupanja vredna, ki je iskrena, zdaj pa več nič ne vem. Sem se motila? Je sploh način, da najdem odgovor? Veliko malenkosti je bilo, letos poleti, recimo, sva se dogovarjali, da bova šli morda na sprehod ali kavo. Pobuda je bila vedno moja. Ampak vedno so bili izgovori, da se slabo počuti, da je sredi priprav na neki enodnevni izlet (dva dni prej), da je zasedena ... Skratka, čutila sem, da so to samo izgovori, da se izmika, da noče. Pa saj mi je to že pred enim letom povedala. Pa sem mislila, da bo čas naredil svoje, da ljudje v jezi rečemo marsikaj, pa da je treba iti naprej. V bistvu sem hrepenela po neki prijazni, vzpodbudni besedi, želela sem se samo pogovarjati o vsakdanjih stvareh, ampak ni šlo. Ne razumem, kako to mislite, da imam odpor do prijateljice. Je to na neki podzavestni ravni? Ker meni se zdi, da je odpor iz njene strani zelo močan, da sem samo nekdo, ki ji jemlje svobodo in tečnari.
Običajno sem se lahko kar zanesla na svojo intuicijo, šesti čut. Zdaj se več ne, del mene se je izgubil. Več kot leto in pol nisem sanjala. Precej sem shujšala, tudi osivela (pa zaradi tega nisem šarmantna ). Ves čas se presojam, svoje misli in doživljanja, tudi sebi oprostiti je težko, ker se takoj oglasi nekaj, kar mi reče, ja, samo krivdo bi rada prenesla ..., nenazadnje sem bila jezna, ljubosumna, pisala v ihti, branim se pred mislimi, kot so: jaz sem njej vedno pomagala, imela zanjo čas, nikoli poklopila telefona, ona pa meni je, ker nenazadnje smo vsi ljudje, pa nisem noben svetnik; sem pa ji res bila dobra prijateljica, kar mi je priznala, le da zdaj, ko se je spremenila, želi ob sebi samo take ljudi, ki so pripravljeni duhovnega razvoja. V bistvu se res počutim nemočna, nič nimam v rokah, da bi se lahko približala, da bi rekla, kaj pa jaz, saj jaz tudi, ampak ne tako kot ti, pusti mi moj način, poslušaj me ... Zame je bil to strašen pritisk. Bila sem v položaju, ko bi morala upravičiti neko svojo vlogo, če bi jo želela imeti. Kar pa ni bilo mogoče, ker so bila vrata zaprta. Počutim se izčrpano, zdaj, ko me več ne rabi (spet vloga žrtve), zdaj se moram dokazovati. Ko je bila lani moja koža na dlaneh in podplatih ena sama rana, ni nikoli vprašala, kako sem.
Kaj mislite, lahko človek res tako hitro pozabi na nekoga? Več kot 14 let sva se družili, po štirih mesecih od tistega usodnega silvestrskega večera pa mi je napisala, da se je pač odtujila. In ker me je blazno strah, da me želi zradirati iz svojega življenja, ji kdaj pošljem kakšen mail, ker si mislim, če bo videla moje ime, bo vedela, da še živim. V bistvu sem se s tem občutkom srečala že večkrat v življenju, ampak nikoli tako globoko. Ko delam prosec transformacije, in še ga bom, končam v solzah. Tudi s tem pismom sem si malo lajšala, predvsem pa upovedovala to, kar nenehno meljem v glavi. Lepo Vas pozdravljam, Duška

Tvoje, sedaj že bivše, prijateljice se noro oklepaš. Sama si napisala, da te« je blazno strah, da me želi zradirati iz svojega življenja«. Pa kaj če te zradira?? Pa kaj, če si najde drugo družbo?  Nikogar ne moremo prisiliti, da je naš prijatelj. Navezana si nanjo pa tudi sama s seboj ne znaš biti. Pride obdobje v življenju, ko človek začuti, da z nekom ni več na »isti valovni dolžini« in gre svojo pot.

V najstniških letih sem tudi sama imela »prijateljico« za katero sem hitro spoznala, da me ima le zato, da me v nekem smislu izkorišča. Ko mi je bilo 18 let sem naredila vozniški izpit in prišla hitro do avta, pa smo hodile pohajat, na žure. Ona je v najstniških letih ostala brez mame, oče si je našel drugo, stari straši so bili zelo konzervativni,…opazila sem, da si blazno želi nekoga, ki bi jo ljubil. Spoznala je fanta, hodile smo na plese, da sta se tam videvala, plačevala mi je za bencin,..ko sta začela resno zvezo me ni niti poklicala več, popolnoma nič. Moja mama veliko let tega ni mogla sprejeti, sama pa sem razumela, da sem »sredstvo«, da poišče ljubljeno osebo in gre od doma. Že veliko let je poročena s tem človekom, imata družino in nimava nobenih stikov več. Zanjo me ni več. Ampak jaz sem SREČNA, da je ona srečna, čeprav sem bila le kamenček v mozaiku njene sreče. Ničesar ji ne zamerim.

Pa to ni edini primer v življenju, ko smo iz »dobrega« prijateljstva prekinili vse stike zaradi različnih pogledov na določeno situacijo. Potem pa itak spoznaš nekoga drugega….samo zamerit ne smeš tistemu, ki razmišlja drugače kot ti.

Vsak ima pravico razmišljati po svoje, si izbirati prijatelje s katerimi čuti, da se »poklopi«.  Tudi tvoja prijateljica.

Vse dobro ti želim  :srcek:
Valčika

Valčika, pozdravljena!
Hvala za odgovor, strinjam se s tem, kar si povedala. Veš, želim si, da bi bila spet mirna, da bi, ko se spomnim nanjo, rekla, uf, kako sva se fajn imele, pa bi čas in življenje tekla dalje. Vem pa, da še nisem tako daleč, ker še nisem opravila z zamero, me kar zanese, ob zameri se pojavi jeza. Potem je na drugi strani moj občutek krivde, pa ne želim si očitati, da nisem še poskušala zgladiti odnosa, potem si mislim, kaj pa, če ji delam krivico, joj, potem jo moram popraviti ... Paleta vsega, očitki sebi, njej .... Moram pa priznati, da mi je ta izkušnja prinesla tudi nekaj novega in mislim, da ne slabega. Opažam, da sem postala veliko bolj odprta, to mi rečejo tudi v službi, da sem se spremenila, rada se uredim, mama mi je enkrat rekla, ko sva se pogovarjali o neki družinski zadevi, kako si lahko tako tolerantna, pa sem ji samo stvari razložila tako, kot si jih sedaj ti meni. Mislim, da sem oseba, ki lahko veliko dam in rada dam. Da bi še lani recimo na kakšnem forumu delila svoje osebne težave kar tako s tujci, tega nisem bila sposobna ... Saj tako človek zori, ne? Tudi tebi vse dobro, Valčika, hvala še enkrat. Duška

Duška pozdravljena,

v tvojem zapisu sem se tako našla, da se ti moram oglasit.
Tudi jaz sem imela zelo zelo podobno izkušnjo, le da sem bila jaz na "drugi" strani, torej sem jaz prekinila prijateljstvo. s tem ti želim le predstaviti mojo zgodbo, morda pogled z druge strani in ne želim vleči vzporednic s tvojo zgodbo. sicer ne vem, če ti bo zaradi tega kaj lažje...

V mladosti sva bili najboljši prijateljici, imela sem jo za sorodno dušo. res sva se razumeli. to prijateljstvo je trajalo ene 10 let, čez OŠ do faksa. vedno me je sicer precej motilo njeno "freh" obnašanje in zamujanje. vendo sem jo čakala, kar je meni predvsem znak nespoštovanja. no pri 22. pa se je zgodil en  dogodek, ki mi je odpr oči in pokazal kako me izkorišča in samo jemlje. končala je dolgoletno zvezo in takrat je bilo res za znoret. na telefonu sem jo imela po ure, bila z njo cele dneve, preigraval situacije non stop. ni da ni. izčrpavala me je do konca in jemala ogromno. pa mi ni bil problem, sem mislila, da je tako prav, stati prijateljici ob strani v hudi stiski. no, dokler se mi niso z enim drugim dogodkom odprle oči, da je to prava kraja energije in izčrpavanje drugega. prekinila sem stike z njo. tudi ona je poskušala in poskušala, 10 let. nato sva stike obnovili, jaz sicer z odprtimi očmi, ampak ni bilo več isto. nisem ji več pustila tako blizu. pa njeno isto obnašanje ... tako da sem lansko leto (ko me je spet enkrat pustila na cedilu) zopet prekinila stike z njo in sedaj je to res za zmeraj. ker ji ne pustim več, da me izkorišča in mi jemlje mojo energijo. ampak ona pa kar še vedno poskuša, me pokliče, mi pošlje sms. ko sem brala svojo zgodbo sem v tebi videla njo in morda sedaj malo bolj razumem zakaj to počne. ampak čisto iskreno, bi jaz samo rada mir in da me pusti pri miru, čeprav mi reče, da bi rada le vedela, kako je z mojimi otroci. Da naj vzamem pač samo tisto kar je dobro ??? ja to pač ne gre, ane.
Duška, vse so ti že napisali, kaj ti bo pomagalo. Želim ti, da bi našla povezavo sama s sabo, se povezala z Univerzumom in od tam črpala energijo in da bi prijateljico enostavno spustila. Potem se zadeve ponavadi uredijo same od sebe. Se bojim, da če boš rinila vanjo, ne bo nič bolje, le slabše. Samo spusti jo. Si pa zelo pogumna in bravo, da si želiš priti do odgovorov in da si pripravljena "kopati" po sebi. Da se iz tega kaj naučiš.
Srečno!  :prst: :srcek:

Duška, meni se zdi, da ti gre odlično in da se boš iz te izkušnje ogromno naučila o sebi in drugih. pa tudi osvobodila se boš, ker od nikogar več ne boš več tako odvisna. Bravo! :prst:

Duška,
si na dobri poti le nadaljuj tako in predelaj vse kar čutiš tisti dan. Važno je da nič neželenega ko pride ne držiš več v sebi.
Obdaja te še občutek nemoči – ta je sedaj zrel za rešitev.

Ko delamo na nečemu, kot je odpuščanje, osvobajanje, razreševanje,.. nam vesolje pošlje preizkušnjo, da vidi če smo res pripravljeni iti po novi poti in ali je še kaj za predelati. Zato to kar začutiš še predelaj.

Imaš podporo in le tako naprej