Iskalne možnosti

Že kar nekaj let je minilo, odkar sem prosila za pomoč. Od takrat sem intenzivno delala na sebi, in stvari so se umirile - lahko rečem, da sem zaživela umirjeno in zadovoljno življenje. Zunanje okoliščine so se umirile, tako da ni bilo razloga za skrb.

Pred časom pa so se ponovno začele težave. Precej pretresov je bilo v službi, prav tako pa so se prekinile nekatere prijateljske vezi, in to ne na najbolj prijeten način. Imela sem občutek, kot da me nekaj premetava. V najhujšem obdobju sem bila tako brez energije, da nisem bila sposobna niti meditirati. Potem sem se z velikim naporom pripravila do tega, da sem začela z meditacijami in jogo. Sedaj se počutim bolje, vendar je strah, kaj se bo še zgodilo, ostal.

Sedaj pa mi je sin povedal, da se je razšel z dolgoletno partnerko. Ta informacija je bila kot pika na i po težavnem obdobju. Popolnoma sem se sesula - ni mi ne do hrane ne do druženja z nikomer. Po eni strani bi mu rada pomagala, pa vem, da to ni moja stvar in da mora svoje težave reševati sam, saj je že odrasel. Po drugi strani se zavedam, da je problem v meni, in da moram pravzaprav pomagati sebi. Le tako bom pripravljena nuditi pomoč, če me bo zanjo prosil.

Vem, da mi vse te situacije skušajo nekaj sporočiti - verjetno gre za nek vzorec v moji notranjosti, ki je na vrsti za reševanje. Zavedam se pomena meditacije in dela na sebi, vendar ko že mislim, da sem na dobri poti, in čutim rahel dvig energije in volje do življenja, se nekaj zgodi, in padem nazaj. Občutek imam, da sem se znašla v začaranem krogu, zato prosim za pomoč in nasvet.

Tudi jaz se soočam s podobno težavo in bi prosila za nasvet. Imam občutek, da se vrtim v začaranem krogu. Pridejo obdobja, ko me popade izredno močna tesnoba, čutim jo kot močan pritisk na prsih, stiska mi grlo ... Nisem sposobna normalno funkcionirati. Potem začnem še bolj intenzivno delati na sebi - meditirati, izvajam razne tehnike prepuščanja, osvobajanja vzorcev, pozitivne afirmacije ... Počasi, počasi se uspem tesnobe in strahu ter zaskrbljenosti otresti in spet zaživim polno življenje, polno zaupanja in optimizma. To traja nekaj časa, nato pa spet zapadem v stare vzorce. Običajno jih sproži kakšen nepričakovan dogodek, ki me ponovno vrže v tesnobo.

Ali mi lahko kdo pomaga v zvezi s tem. Poznam tehnike, kako se izkopati iz tega stanja, vendar mi ne uspe, da bi bila rešitev trajna. Kje sem se zataknila? 

Najlepša hvala obema za odgovor. Kar nekaj časa sem razmišljala o tem, kar sta napisala, in dejansko vidim neke povezave. Sicer ni bilo težav pri porodu, bile pa so hude zdravstvene težave pri nekajmesečnem dojenčku, dve operaciji, dolgo okrevanje. Potem pa še nova nosečnost in hude psihične in fizične obremenitve so pripeljale tudi do padca odpornosti pri meni, pojavila so se zdravstvene težave, nato še depresija. Vendar se nisem predala - v tistem času sem se srečala z duhovnostjo, ki je bila zame povsem nekaj novega. S pomočjo različnih tehnik sem si povrnila fizično in psihično zdravje.

Po vsej verjetnosti pa določenih vzorcev nisem razrešila, ampak sem jih le potlačila globoko v notranjost. Tudi, če se meni dogajajo slabe stvari, jih zaradi novo pridobljenega znanja ne jemljem kot slabe, ampak vedno vidim svetlo luč na kocu predora. Zato me pravzaprav situacije, ki se tičejo mene osebno, ne prizadanejo in ne izgubljam upanja. Ko pa se to dogaja mojemu starejšemu sinu, pa sem hudo prizadeta - mogoče celo bolj, kot on sam. Pa ne zavestno, saj se na zavestni ravni zavedam, da sploh ni tako hudo, da pretiravam. Kljub temu ti močni občutki prihajajo. Tako da gre verjetno res za neke travme, dogodke ali situacije, ki jih moram razrešiti.