1

(42 odgovorov, vpisanih v Vprašanja & nasveti (karmična diagnostika))

Lepo pozdravljeni vsi, ki prebirate to.

V začasni oskrbi imam iz azila tri muce, ki so pri meni eno leto. Za njimi je enoletna rehabilitacija (prebolele so mikrosporijo, kronično kihanje in vnete očke). Jemanje močnih zdravil zaradi mikrosporije je kar oslabilo njihov imunski sistem. Dva še sicer malo kihata in imata še kdaj izcedek iz oči, tretja pa je že zdrava.

Problem pa je nastal, ko sem bila v zavetišču in so mi predlagali, da jih pripeljem nazaj v azil. Da jim bodo od tam iskali dom, ker jih bodo ljudje lažje posvojili, ko jih pač vidijo v živo.
Postalo mi je hudo, šlo mi je na jok, na njih sem se zelo navezala, one pa name in mi jih je težko spet pustiti tam v kletki. Ne vem, res ne vem kako naj to steče.
Obdržati jih ne morem, ker že imam poleg teh treh, še dve moji. V bližnjem pa se imam namen odseliti.

Skrbi me predvsem to, v kakšne roke bodo prišle te muce. Ker zaradi varstva podatkov v zavetišču ne bom imela dostopa, kdo jih je dejansko posvojil.

Zanima me, kaj lahko zdaj pri sebi počistim. Da pridobim zaupanje v ta postopek. Se mi zdi, če so že pri meni, zakaj bi potem prišle v roke nekoga, ki zanje ne bo lepo skrbel. K temu spada tudi kvalitetna hrana...
Kako se znebim strahu in tega mojega nadzora?

Hvala za vse morebitne odzive in če je kdo imel že kakšno izkušnjo s tem, da jo podeli.
:srcek:

Pozdravljeni,
že nekaj časa spremljam vaše oddaje in forum in končno sem se odločila, da napišem kaj me teži in obremenjuje.

Sem v odnosu z osebo, ki me pritegne, ampak zadnje čase se sprašujem, če je sploh za mene. V tem odnosu sem spoznala, kako čustveno nedostopna sem. Preletavajo me strahovi zapuščenosti (smrt matere v otroštvu, oče živi v tujini),  strah pred varanjem (kar sem prinesla iz prejšnjega odnosa). Ni mi za pokvariti tega odnosa z mojimi bivšimi travmami, ki se vlečejo še danes.
On je trenutno študijsko odsoten v tujini, ampak pride kmalu nazaj. Ne poznava se tako dolgo, vendar sva ta čas, ko ga ni, ohranila stik. Ampak zadnje čase so se mi začela porajati vprašanja, če je sploh  smiselno še vztrajati v tem.

Zanima me, če mi moj ego dela težave pri tem, da bi se lahko čustveno odprla in me vleče v smer, da raje končam vse skupaj, ker bi bilo to najlažje narediti.
Rada bi se odrešila tega strahu, da bi bila zapuščena in rada bi se odrešila bivših travm, ki v tem odnosu nimajo več kaj iskati. Počutim se, kot da se vrtim v nekih zablodah, en del mene govori tako, drugi, deseti del čisto nekaj drugega... Čutim stisko v želodcu ter srčnem delu, na katerem čutim težo.
Rada bi našla osrediščenost in zaupanje v sebe.  Končno bi se rada čustveno odprla in postala radostna oseba ter našla lahkotnost življenja. Rada bi zgradila odnos, ki ne bi bil več obremenjen s preteklostjo.

Upam, da sem nekako zajela bistvo in da je razumljivo.
Hvala, ker ste!  :srcek: