Odnos s partnerico

Pozdravljem Andro

Po mojem mnenju sta spret v odnosu, ker sse še učita na tak način razreševat določene vzorce. Pri vpogledu sem opazil naslednje vzorce: S tvoje strani nerazumevanje v komunikaciji in ženskega principa delovanja, to lahko izvira iz nesprejemanja  ženskosti na spošno tudi zaradi travm, ki niso povezane s partnerstvom.

Opazni so tudi določene pritiske v nudenju tistega , kar sama partnerica nima v sebi; npr. občutka varnosti(s tem mislim, da ona pričakuje od tebe, da ji ti zagotoviš takšne občutke). Ti pa se na ta pritisk pozavestno odzivaš z agresijo.   Pri obeh je opazna tudi želja oz. naravnanost, drugega spremeniti tako, da mi bo ustrezal in se mi prilagodil. Manj pa sta usmerjena v sprejemanje partnerja takšnega kot je in v druge pozitivne občutke. Tudi, če sta zdaj na distanci, je dobro, da pri sebi preveriš ali se v čem od naštetega prepoznaš in to razrešiš, da se ti ne bo ponavljalo kasneje v življenju. 

Upam, da ti bojo informacije pri tem koristile in navijam zate! :prst:

Andro - pričakovanja so (zasluženo) vzrok za večino občutkov nesreče na tem svetu 

Dopuščanje je nekaj drugega, ampak ... da imaš občutek, da še ni konec, še ne pomeni, da bosta skupaj, pomeni lahko samo to, da moraš ti pri sebi razčistit vse tisto, kar je v tem odnosu zate motečega.
Ona ti je samo ogledalo. Zato je tudi tako pomembna - pokaže ti vse, kar ti ni všeč pri sebi oz. kar lahko pri sebi spremeniš, da boš boljši ti. Taki odnosi so vedno zelo pomembni, čeprav ne vedno najlepši ali morda sploh ne tisto, kar res iščemo.

Če ti misliš, da moraš sebe in njo spremenit, da vama bo lepše, to še ne pomeni, da si ona želi istega.
Lahko si se postavil v vlogo rešitelja, rešenec pa sploh ne želi biti rešen, ampak je zadovoljen sam s sabo. Lahko tudi daje vtis, da želi biti rešen, pa to še ne pomeni, da je to resnično, kar se skriva za tem. Možnosti je veliko. Vsekakor pa odnos ne sme biti o tem, kaj si drugi želi in kaj drugi misli in kaj drugi počne, temveč na prvem mestu rabiš ti vedet, kaj si v odnosu želiš in kaj o tem misliš. Potem bo drugi že prišel tak, da bo odgovor na tvoje potrebe.

Če ona išče npr. ideal, je to njena stvar, morda ga bo našla, morda ne. Ni na tebi, da postaneš ideal, niti, da ji razlagaš in jo izobražuješ o tem, da idealov ni, če te ne prosi za pomoč.
Kar se tiče vzorev - večina vzorcev nastane v primarni družini v obdobju, ko smo ranljivi in ko iščemo ljubezen in varnost. To, da vemo, odkod je, še ne pomeni, da je to izgovor za nadaljnje življenje, niti, da zato vzorec lažje rešimo, je pa vsekakor ena stopnica na poti k spoznavanju kdo res smo in kako res čutimo. Mi, sami. Ne kaj drugi pričakujejo, kaj drugi sprožajo v nas.

Jaz se včasih vprašam, če sem oseba, s katero bi si želela preživeti večino svojega časa.
Odgovor ni vedno navdušen 'seveda' 
Tako pogledam, kaj bi še spremenila in hitro se pokaže to in ono. Ampak spremenila na sebi, ne na drugemu ... in to z ljubeznijo. Če razumeš, kaj mislim?

Srečno  :prst:

Srečno naprej in na poti  :srcek:  :prst:

David,

pri dopuščanju možnosti sem mislil na tole (iz teme Brezpogojna ljubezen):

Zoran je napisal/a:
Npr. Če se bojiš, da boš izgubil partnerja in če to dejstvo ne sprejmeš, kot da "to se pa že meni ne more zgoditi" in te je še vedno strah, posledično to pripelje do izgube partnerja.
Če pa ti dejstvo sprejmeš, da je možno, da izgubiš partnerja,  dopustiš možnosti da obstaja (ker v keteru, akaši, univerzalnem informacijskem polju ali prostoru različic…- tudi vse te možnosti obstajajo) si to možnost sprejel in posledično od tega ne bežiš, ne obsojaš in te ni strah. Je zelo malo možnosti, da bo do izgube tudi prišlo.

Zakaj torej ne bi sprejel dejstva, da je možno. Saj se nisem zaobljubil, da z njo nočem več nikoli imeti nič. Ljudje se spreminjamo. Tako jaz, kot ona. Vsak na svoj našin in s hitrostjo, ki jo izbere sam. Če pa ne bova, pač ne bova. Moja pot je pot odkrivanja, zakaj se mi takšne situacije sploh dogajajo. Pot spreminjanja sebe zaradi mene samega.