Hobiji

A veš, da moram fejst pomislit, da se spomim kakšne. Berem rada, se sprehajam, drgače pa je meni čisto uživanje, ko gremo s prijateljicami in kolegi na pivo in se mamo fajn.   Ampak to ni moja redna aktivnost, da ne bo pomote. 

Sicer pa opažam, da sem zadnje čase glede hobijev kot veter. Me nekaj zanima (grem enih parkrat), pa me že ne zanima več. Pred meseci sem dobila kr ideji (prav zarisali sta se mi v glavi) za dve slikci, ko sem ju 'naslikala', se je moja kariera končala. Se mi zdi, da sem zadnje leto bolj v fazi, ko me vse zanima, ko bi vse rada vse probala (verjetno tudi zato, ker sem prostočasne aktivnosti tekom študija precej zanemarila). Morda pa spoznam kaj takega, ki mi bo trajno prinašalo zadovoljstvo in radost. 

Ko razmišljam o odgovoru na tvoje vprašanje, ugotavljam, da imam kar nekaj takih aktivnosti, ko sem samo srečna, in to me rahlo preseneča. Samo srečna sem, ko delam na vrtu in sem samo jaz in zemlja in rastline pa še kakšna žival. Včasih me tudi kakšna knjiga potegne tako, da pozabim na vse okoli sebe. Ko hodim po gozdu in iščem gobe, je prekrasno. Presajanje rož mi zbistri misli in ... Eh, pa kaj bi naštevala. Včasih me pa kakšna informacija (pesem, oseba, knjiga) tako obsede, da se potopim in raziskujem in  mi daje občutek, da sem v drugem svetu,  manj dovzetna za strese okoli. in takrat počnem bolj malo vsakdanjih stvari (pomivanje posode na primer). Ma, vsak dan je nekaj takih aktivnosti z občutki sreče. Ležanje v topli vodi v bazenu in gledanje zvezd in nobene tečnobe zraven pa je nekaj, kar bi morala sedaj v kratkem narediti. Nimam stalne stvari. Danes sem čutila neskončno srečo, ko sem šla z mamo po čevlje. Zgolj občutek, da sva imeli čas ena za drugo, je bil razlog za srečo.

Hvala Gudrun, da si delila misli. Ja, natančno to je razlog, zaradi katerega sem sploh odprla temo, pa si ga super opisala v enem stavku. 

Tudi jaz nimam stalne stvari, kar me je ob spoznanju rahlo vznemirilo. Vsi ljudje, oziroma koliko jih poznam, imajo neko "stalno" stvar, samo jaz je nimam in to me malo bega. Poznam ljudi, ki so zagrizeni športniki, imajo šport, so ljudje, ki nekaj neprestano ustvarjajo, rišejo, pišejo pesemi ali slikajo, neutrudno. Enim je hobi potovanje in vedno znova kupčkajo denar za naslednje potovanje, ga načrtujejo in pripravljajo vse potrebno. Drugi uživajo v ritualih, meditaciji, hodijo na duhovna potovanja v Indijo, si urejajo kotiček za meditacijo, hodijo na akupunkture, masaže. Potem enim prinaša neutruden vir zabave kafetki, čveki, socialni stiki. Vsepovsod okrog njih je neka strast, otroško veselje, ki je usmerjeno. Ne vem ali je to običajno? Imeti takšen stalni hobi, ki ti neutrudno prinaša veselje, se ga ne naveličaš? Jaz sem tako kot ti, Gudrun, imam mnogo reči, a nobena od njih ni v mojem življenju prisotna stalno. Vsake toliko posvečam pozornot določeni stvari, a veselje in zagnanost hitro mineta, nato pa si poiščem drug "hobi". Reči, ki me zanimajo, je ogromno, vendar nekako se na poti zgubi energija, da bi se kateri stalno posvetila.

Če opazujem nekatere ljudi, se mi zdijo kot ladje z razpetimi jadri, a še morajo vklopiti motor zraven, da je dovolj hitro. Ko sem živela tako, sem bila zasvojena s cilji. Zdaj včasih jadram z razpetimi jadri, včasih jih pa spustim in pustim, da me nese tok. Vedno je zanimivo, ni pa vedno lahko. Včasih sem se obremenjevala, da nisem bila več tako ciljno usmerjena, na osnovi opazovanja se mi je zdelo, da je to normalno. Zdaj vem, da sem bolj tekač na dolge proge, pa naj si bodo hobiji ali pa delo. Če je treba, se osredotočim na cilj in stvari meljejo, če je treba tudi desetletje. Tudi če ga ne dosežem, vem, zakaj. Učim se živeti zdaj, v tem trenutku. Prej sem vedno živela v preteklosti in prihodnosti in pri dvajsetih ugotovila, da sploh ne vem, kako diši jesen.