Tema: Za zdravje: Soja / Vegetarijanstvo
Soja – veliko rešitev v enem
Besedilo: Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”
Soja je zares zelo dragoceno živilo, ko gre za zdravje srca in ožilja. Kljub vse bolj pogostim govoricam o njeni škodljivosti in onesnaženosti ostaja dejstvo, ki ga je potrdilo 38 različnih študij (objavljeno v New England Journal of Medicine, 1995) – da soja znižuje holesterol, zmanjšuje nevarnost za nastanek raka na črevesju, uravnava hormonski sistem, lajša delovanje trebušne slinavke, znižuje glikemični indeks zaužite hrane in še bi lahko naštevali.
Prave težave torej niso v živilu, temveč v tem, kako priti do neonesnažene in kakovostne soje, ki lahko izpolni vse, kar smo navedli zgoraj.
Koristnost za zdravje in nizka cena sta botrovali temu, da je trg danes preplavljen z izdelki iz soje. In če menite, da je največ pojedo vegani, ste v hudi zmoti. V Sloveniji, tako kot povsod po svetu, se največji del soje zaužije v prikriti obliki – tako da postane del tistega, kar mesojedci pričakujejo kot 100-odstotno meso. Tako je soja pogosta sestavina pleskavic, čevapčičev, gotovih jedi, klobas in hrenovk, paštet in podobno. Se zaradi tega mesojedci prehranjujejo bolj kakovostno, kot si sami mislijo? Niti ne. Vse oblike soje namreč niso blagodejne in enako hranilne.
Vzhodnjaki to zelo dobro vedo in se zavedajo, da je potrebnega veliko spoštovanja do tega živila ter zelo disciplinirana in natančna priprava, če želimo dobiti od soje res najboljše. Dobrote, ki jih ima ta stročnica ponuditi, je narava zavarovala z veliko snovmi, ki jo v naravi varujejo pred sovražniki in ji tako omogočajo preživetje.
Zato je prvi pogoj, da soja zares postane dobro živilo, dovoliti, da se iz sojinega zrna izlužijo vse snovi, ki za našo presnovo niso blagodejne. To dosežemo z namakanjem in kaljenjem. Sojo obvezno namakamo v ogromni količini vode, da se nam ne bi zgodilo, da bi čez noč popila vse, v čemer je plavala, saj bi s tem vsrkala vse tisto, kar je pravkar izločila.
Drugi pomemben pogoj je, da živilo beljakovinsko razredčimo, saj vsebuje soja zelo visok odstotek beljakovin, ki bi bile za naša prebavila pretežak zalogaj. Zato na vzhodu soje ne uživajo v obliki kuhanih zrn, iz nje ne delajo polpet, slanih praženih prigrizkov, moke in podobnega. Glavne oblike soje, ki jo uživajo na vzhodu, so tofu (sojin sir), tempeh (fermentirana zrna), sojina omaka ali sojin miso (gošča sojine omake). Po prebavljivosti lahko v to skupino na zahodu dodamo še razne oblike sojinega mleka in jogurta.
Brez GSO ali ekološko?
Mnogi potrošniki so še danes v dilemi, ali je boljši tisti izdelek, na katerem piše »brez GSO«, ali tisti, ki je EKO. V resnici pomeni eko oznaka »brez GSO, brez pesticidov in iz avtohtonih semen«. Oznaka »brez GSO« pa pomeni le, da seme ni izdelek genskega inženiringa, lahko pa je hibrid, lahko je škropljeno in gnojeno. Zato je lahko izdelek brez GSO še vedno obremenjen s presežkom aluminija ali drugih težkih kovin, ki ostajajo pri prekomerni uporabi pesticidov.
Če je možno, je pri izbiri dobro upoštevati tudi postopek predelave, ki ga uporabljajo proizvajalci. Tako, denimo, ni vseeno, ali je sojino mleko narejeno iz moke, lomljenih zrn ali iz namakanih svežih zrn, ki so sposobna kaljenja. V prvih dveh primerih imamo opravka z mrtvim živilom, ki ima tudi manjšo hranilno vrednost. Če so bila zrna do postopka predelave nepoškodovana in zato sposobna kaljenja, bodo z namakanjem začela ustvarjati še veliko dodatnih blagodejnih snovi in istočasno izločati vse tisto, kar bi znalo biti obremenitev za naše telo.
Če želijo mleko obogatiti z kalcijem, je pomembno prebrati, ali gre za naravni vir kalcija (npr. alge) ali za dodajanje cenenega kalcijevega karbonata. Če so dodani izoflavoni, je znova treba ugotoviti, ali gre za naravno sestavino iz soje ali za sintetizirane oblike.
Pri sojinem sirčku je pomembno dodatno vprašanje, in sicer kakšno sirilo je uporabljeno, ali je izdelek le pasteriziran ali je tudi steriliziran (kakovostne izdelke, ki niso sterilizirani, prepoznate predvsem po krajšem roku uporabe).
Pri izbiri sojine omake pa je postopek pridelave tisto, kar loči strup od blagodejnega živila. Kitajske omake, ki se pojavljajo na našem trgu, so v največjem številu primerov zelo nekakovostne. Japonska ne dovoljuje dodajanja kemičnih snovi sojini omaki, zato so japonski izdelki na tem področju bolj varni. Čim daljši je čas naravne fermentacije, toliko boljše so omake.
Ker vemo, da se pri soji pojavlja zelo veliko odprtih vprašanj, smo o tem zelo natančno pisali v knjigi Resnice in zmote o osteoporozi. Če si torej res obetate blagodejne učinke od te stročnice, je dobro o njej vedeti več ter se izogniti nepotrebnim in dragim napakam.
urskakorun.com