SAMOMOR ... (Stran 1 od 2)

Me pa še nekaj zanima. Ima morda kdo izkušnje s samomori? Zakaj se zanje odloča toliko mladih? Naš fant ni osamljen primer ... Ne znajo, ne morejo ali res nočejo živeti? Kako bi jaz lahko prepoznala kaj namerava? Nikoli ni pokazal da je kaj narobe ... Včasih se ujamem, da sem jezna nanj ... Vem da to ni prav, vendar tudi ni prav da nas je s svojim nespametnim dejanjem tako zelo prizadel.

Vsak človek, ki išče rešitev v pobegu iz življenja, ima v sebi svojstvene razloge, ki izredno močno delujejo v njegovi podzavesti. Lahko gre za travmatične dogodke, ki jih je doživel že v maternici - močna čustva mame, ki ga je nosila. LAhko gre za močne travme, ki jih je človek prinesel iz prejšnjega življenja. Lahko je človek v prejšnji inkarnaciji živel na drugem planetu ali dimenziji, ki je bila popolnoma drugačna od zemlje in je bil tam zelo srečen - s samomorom si želi nazaj tja. LAhko gre tudi za dogovore med dušami, ki jih ljudje z navadno zavestjo ne zaznamo. Lahko se duše na višjih ravneh med sabo dogovorijo, da bo za časa inkarnacije na zemlji neka duša z dejanjem samomora učila drugih določene lekcije. Na višjih ravneh je vse jasno, sEveda pa je odvisno od drugih oseb ali bodo lekcijo v trenutku dogajanja sprejele ali ne. Možno je tudi, da si je duša izbrala doživeti takšno izkušnjo.

Ponavadi se pri ljudeh, ki hočejo delati samomor oziroma ga napravijo, najdejo vzorci močnega nesprejemanja sebe, sovraštvo do sebe, izredna samouničevalnost in agresija do sebe, zato se tudi želijo uničiti. Vsi ti vzorci v največji meri potekajo na podzavestni ravni in se ljudje ne zavedajo, da jih imajo. NAštela sem nekaj razlogov, vendar je dejansko razlogov toliko, kot je ljudi na zemlji.

Meditacija se morebiti res sliši znanstveno, saj se okrog nje zganja cel cirkus in se jo po nepotrebnem zavija v tančice skrivnostnosti.

Vsak človek instinktivno pozna meditacijo, ki pa jo morebiti pozna pod drugimi imeni - meditiramo takrat, ko molimo, ko se pogovarjamo z božjim v sebi, kadar se zagledamo v umetniški izdelek, v gorovje, v sončni zahod, v ocean ...  Spontano meditiramo takrat, ko se sprehajamo v naravi, se vsedemo na klopco in v tišini opazujemo, v meditacijo spontano zaidemo takrat, ko počnemo rutinska opravila (na primer pomivanje posode) ali enakomerno dogajajoče se aktivnosti (na primer tek). To je spontana in umirjena meditacija, ki nas poveže z božanskim v sebi in nam daje nove, sveže energije. Če želimo namerno iti v meditacijo, se usedemo, umirimo in začnemo z načinom meditacije (ki jih je zelo veliko), ki nam najbolj ustreza.

Meditacija z namenom razreševanja in zdravljenja je podobna kot umirjena, le da to vodimo z umom, kateremo sledi namera. Podobno kot če rečemo, danes si pa želim iti v kino in se dogovorimo s prijateljem, se vsedemo v avto, plačamo vstopnice in dosežemo svojo namero, si v mislih v umirjenem stanju rečemo, želim si rešiti to in to zadevo in se odpiram za razrešitev. Načini, kako se izvajajo te meditacije, so zelo različni. Na tem forumu in na naši spletni strani je že dovolj napisanega o tem, od merkave, reikija, do metod, ki jih Zoran uči na novi delavnici Pesem duše.

Zdravo Mabas, dobrodošel na forumu.

Že to, da si se odločil deliti z nami svojo izkušnjo, priča o tem, da obstaja v tebi še iskra upanja in želje po življenju. Svoje izkušnje si določaš sam, tudi odgovornost za svojo dobrobit je samo tvoja. Drugi nam lahko povzročijo hude travme, a mi smo tisti, ki izberemo ali bomo dovolili, da nas travma preganja celo življenje ali se z njo soočimo, ozavestimo in jo spustimo iz sebe. Kdor dela z energijami, ve, da obstajajo prejšnja življenja in da svoje izkušnje prenašamo iz življenja v življenje. Ali želiš, da je izkušnja s tem življenjem grda in travmo samomora preneseš v naslednje življenje ali želiš, da greš s tega sveta z občutkom, da si napravil RESNIČNO vse za svoje življenje in si se potrudil RESNIČNO z vsem svojim bitjem, da se iz svojih preteklih travm nekaj naučiš, spoznaš in začneš živeti boljše izkušnje?

Obstajajo centri za to; svetujem ti, da si poiščeš tistega, katerega začutiš.

Pozdravljena Urška in vsi ostali!

Imaš prav, tukaj sem zato, ker je v meni še kanček, ampak res kanček upanja po tuzemljskem življenju. Oklepam se vejice in še nekaj drugih vejic vidim ter prosim za pomoč. Ampak kadarkoli v življenju sem poskusil takole splezati so me okoliščine in najbrž tudi sam potisnile še globlje. Nazadnje pred dvema mesecema, ko sem poskušal ponovno nekaj narediti zase. V tem kontekstu, sem se zvečer odpravil na rekreacijo s kolesom in mimoidoči moški me je pretepel brez pravega racionalnega vzroka. Uspelo mi je nekako pobegniti in se skriti v grmovje, kjer sem ostal kakšno uro, saj je on hodil mimo, me iskal in mi grozil. Pa je le obupal in odšel. Takrat me je to skupaj z ostalimi nevšečnostmi dokaj pobilo in ponovno sem padel v apatijo.

Danes zvečer pa se je zgodilo tole:

S kolesom sem se odpravil do Shambale, duhovnega centra, da na oglasni deski pogledam, če je kaj zanimivega in bilo je. Zadovoljen sem se odpravil skozi mesto, kjer naletim na skupino mlajših moških, ki so pravkar nekoga pretepli in se odpeljali z avtom. Tisti pretepen, je močno razburjen vstal in brcal v druge avte, nato pa se je zagnal za mano. No, s kolesom sem mu z lahkoto pobegnil, on pa je srečal nič hudega slutečega fanta, ki se je tam znašel "slučajno" tako kot jaz in ga večkrat udaril. Malce pretresen sem pohitel proti domu in...dobro, ne mislim tukaj zdaj pisat prostega spisa...skratka na hodniku našega vhoda sem srečal dva mlajša moška, ki sta urinirala po zidu hodnika, nedaleč od vrat kjer stanujem. Seveda sem jima rekel dve krepki, onadva pa sta se z grožnjami pognala za mano in komaj sem pobegnil in zaklenil za sabo. Nekaj časa sta še stala tam in mi glasno grozila in odšla. Še vedno sem pretresen, pa ne samo zaradi omenjenih dogodkov, ki se mi konstantno dogajajo skozi vso življenje; pretepi, grožnje, prijave policiji, nemoč ali indoletnost policije in tudi sodstva. Pretresen sem, ker takšne stvari privabljam na svojo pot, ker jih pritegnem iz meni neznanega vzroka. Nikoli nisem bil pretepač, nikoli komu ne storim kaj žalega, še najmanj pa fizičnega. A meni se konstantno dogaja prav to. Še vztrajam in pišem (upam, da ne težim preveč) in se ne pustim pobiti nazaj na tla. A kaj bo prinesel jutrišnji dan? Včasih raje ostanem kar doma in cele dneve spim, tudi iz vzroka, ker tako ne morem naleteti na takšne in drugačne težave zunaj.

No, počutim se bolje, ko sem tole napisal, hvala in lahko noč. Matjaž

Mogoče ti bo tuja naslednja zadeva, vendar kakor je rekel Ogorevc, sem tudi sama preverila in izkusila na svoji koži - namreč v večini agresij imata napadalec in žrtev podoben PODZAVESTEN vzorec/program. Podzavesten sem poudarila, zato, ker deluje podtalno in se ga ne zavedamo v vsakdanjem življenju. Žrtev se torej svojih podzavestnih agresivnih programov sploh ne zaveda, mogoče se jih, pa se ne želi z njimi ukvarjati.  To pomeni, da se okolica na nas ne odziva samodejno, temveč v skladu z našim notranjim izžarevanjem. A okolica preko nevidnih energijskih kanalov to zazna in se odzove skladno s tistim, kar prejema. Če se dogajajo konstantni napadi, se je dobro vprašati, kaj moram pri sebi spremeniti, da se bodo napadi, agresija iz okolice končali.

Če si se odločil, da ne boš več žrtev svojega življenja, ampak ga boš vzel aktivno v roke, je mogoče res najbolje, da najdeš strokovno pomoč, oz. začneš aktivno delati na zavedanju, da nisi žrtev, ampak odgovoren zase in ravno tako tudi za vse, kar se ti v življenju dogaja. S svojimi mislimi, čustvi in programi ustvarjaš vsak dan znova novo realnost in prihodnost.

Svetovanje oziroma terapije na podlagi karmične diagnostike (ki deluje na podlagi pogleda v biopolje) izvaja Zoran: http://www.pesem-duse.com/svetovanje-in … ke,12.html. Če začutiš, ga kontaktiraj.

Ne vem kaj naj naredim. Dekle, staro 17 let mi že dva dni govori, da bo storila samomor. Nisem več pametna kako ji naj pomagam? Vse mi zaupa.
Kaj naj naredim?
Bolj kot jo prepričujem, da naj na to ne misli, slabše je.
Ne bi rada še enkrat doživela to kar sem s pastorkom. Tudi on je govoril, da bo storil samomor, pa mu nihče ni verjel. In ga je.
To dekle poznam leto dni. Doživela je nekaj grdega, pravi, da s tem ne more živeti.

Pa si prepričana, da bi morala ti kaj storiti?
Morda pa v duši ne želi takšne pomoči - odvračanje od samomora?

Obvestila bom njeno mamo. Čeprav me opozarja, da NE, NE, NE.
Poleg tega je med nama daljava, glej, da je to pri nas, bi jo jaz osebno spravila na psihiatrijo.
V njeni družini je nekaj hudo narobe. Že to, da ne govori z očetom dva meseca, veliko pove o njihovih odnosih. Njena mami pa je tudi zdravstveni delavec, pa ji ne zaupa.
Hvala za odgovor.

Boyana, srčno upam, da se bo vse dobro izteklo. Čudovita si, da se trudiš za to punco in se zavedaš svojega in njenega težkega položaja! Držim pesti  :srcek:  :rose:

Trenutno je edina rešitev, povezava z njeno mamo. Sem jo našla. Čakati, da se začne šola in da obvestim njene profesorje je neumnost.