Tema: Poklic in osebna rast
Mislim, da ljudje, ki delajo z ljudmi, pogosteje osebno rastejo, saj so nekako prisiljeni v to. No, recimo, da je med njimi več takih, ki se zavedo pomembnosti dela na sebi. Se motim?
1 12.02.2010 20:23:01 Nazadnje urejal Gudrun (12.02.2010 20:23:13)
- Gudrun
- Član
- Odjavljen
- Zoran
- Administrator
- Odjavljen
Re: Poklic in osebna rast
Gudrun je napisal/a:
Mislim, da ljudje, ki delajo z ljudmi, pogosteje osebno rastejo, saj so nekako prisiljeni v to. No, recimo, da je med njimi več takih, ki se zavedo pomembnosti dela na sebi.
Mislim, da si hotela še nekaj napisati. 
Gudrun je napisal/a:
Se motim?
Ne 
pesem.duse@gmail.com, 070-788-788
- Gudrun
- Član
- Odjavljen
Re: Poklic in osebna rast
Ja, seveda. Pravzaprav sem hotela vprašati, pa ne vem, zakaj nisem upala. Se nisem hotela čisto izdati, se mi zdi. Zakaj se učitelji pogosto toliko ukvarjajo/mo s sabo? Deformacija ali nuja? Ne vem, a kdo ve za zdravnike ali pa recimo za delavke pri linicah? Pri nas v službi je že tako, da ko se začnemo sesuvat, iščemo rešitev v pilulah ali alternativi. In vedno več jih razume, da morajo nekaj narediti v sebi. Tudi taki, ki so zelo skeptično gledali na vse, kar ni dišalo po zdravniku. Noro se mi zdi, koliko ljudi se sesuva v mojem poklicu, tako ali drugače.
- Zoran
- Administrator
- Odjavljen
Re: Poklic in osebna rast
Gudrun je napisal/a:
Zakaj se učitelji pogosto toliko ukvarjajo/mo s sabo? Deformacija ali nuja? Ne vem, a kdo ve za zdravnike ali pa recimo za delavke pri linicah? Pri nas v službi je že tako, da ko se začnemo sesuvat, iščemo rešitev v pilulah ali alternativi. In vedno več jih razume, da morajo nekaj narediti v sebi. Tudi taki, ki so zelo skeptično gledali na vse, kar ni dišalo po zdravniku. Noro se mi zdi, koliko ljudi se sesuva v mojem poklicu, tako ali drugače.
Rekel bi, da je postalo že nuja tako, kot vsakdanje umivanje zob.
Otroci vejo kaj hočejo in kaj jim pripada in če jih učiš nekaj kar ni v skladu z njimi je joj. Za vas je pa to še težje, ker morate delati po sistemu.
S tem pa ko skrbite zase in svoje počutje se tudi drugi zraven vas tako počutijo. Če ste pa sesute pa se to samo še poglobi in nekaj moraš narediti praktično nimaš izbire, sam si izbereš pot, seveda jo lahko poljubno spreminjaš, če imaš dovolj moči in iznajdljivosti.
To je super, da se vas vse več zaveda, da je potrebno zase poskrbeti.
lp
pesem.duse@gmail.com, 070-788-788
Re: Poklic in osebna rast
Gudrun je napisal/a:
Mislim, da ljudje, ki delajo z ljudmi, pogosteje osebno rastejo, saj so nekako prisiljeni v to. No, recimo, da je med njimi več https://fmctel.com/sl/zunanja-samostoje … 10-1680-mm takih, ki se zavedo pomembnosti dela dvižne mize na sebi. Se motim?
Tvoje razmišljanje ima zelo trdno podlago in vsekakor se ne motiš. Ljudje, ki pri svojem delu dnevno vstopajo v odnose z drugimi, imajo pred sabo nenehno ogledalo, saj jih drugi ljudje s svojimi odzivi, emocijami in konflikti neprekinjeno izzivajo. Delo z ljudmi človeka neizogibno prisili v to, da se sooči s svojimi mejami, s strpnostjo, z empatijo in z načinom, kako predeluje stres ter komunikacijske šume. Če nekdo v takem poklicu ne razvije vsaj določene stopnje samorefleksije in dela na sebi, izjemno hitro pride do izgorelosti, hude frustracije ali pa odpora do lastnega dela. Zaradi tega je med njimi resnično veliko posameznikov, ki skozi čas razvijejo visoko stopnjo čustvene inteligence in zavedanja.
Ima pa ta medalja tudi drugo stran, ki jo je vredno upoštevati. Sama izpostavljenost ljudem še ne zagotavlja avtomatsko osebne rasti, ampak le ponuja priložnost zanjo. Nekateri posamezniki namesto osebne rasti razvijejo obrambne mehanizme, kot so cinizem, čustveni odmik, obtoževanje drugih ali rigidnost, saj je soočanje z lastnimi pomanjkljivostmi včasih preveč naporno. Osebna rast se namreč ne zgodi zgolj zaradi prisotnosti izziva, ampak zaradi zavestne odločitve, da bo človek ta izziv uporabil za lastno spremembo. Prav tako lahko ljudje, ki delajo sami ali s tehnologijo, izjemno zrastejo skozi samoto, ustvarjalnost, introspekcijo ter reševanje kompleksnih problemov, čeprav je narava njihove rasti morda bolj tiha in drugačna.
Tvoja domneva torej drži v tem smislu, da delo z ljudmi deluje kot močan pospeševalnik in prisilni poligon za čustveno dozorevanje. Od vsakega posameznika in njegove pripravljenosti na ranljivost pa je odvisno, ali bo te vsakodnevne pritiske preoblikoval v resnično osebno rast ali pa v zidine in obrambne mehanizme.