Tema: mati
Že par let me razjeda, sedaj pa moram napisat. Dost mam!
Odnos z mojo materjo. Že od vekomaj me ni marala, to sem čutila že kot otrok. Sedaj pa sem že krepko odrasla oseba s svojio družino in ona me vedno, ampak vedno mekaj kritizira. NIč, pa čisto nič ne naredim prav. Poročena sem proč od doma, grem pa večkrat k njej- vedno bolj iz vljudnosti, ker z njo se nimam več kaj pogovarjat. Tudi v avtu, ko jo peljem kam je tišina, ko sedim pri njej je tišina. Vedno najde vzrok, da me kaj kritizira kako nekaj ne naredim prav. Npr. v vrtu spomladi ne kopljem dovolj globoko, sejem ne prav, sedaj poleti grem večkrat pod večer k njej, da zalijem vrt pa mi reče: "ne, ne bom jaz, ker ti ne zaliješ prav." Skratka, ni ne konca ne kraja temu. Mučno mi je hodit k njej. Grem iz vljudnosti, da peljem otroka k njej in priznam, iz strahu, da mi ne bo zapustila nič. Kajti oče (bila sta ločena) mi ni zapustil nič. Pokliče me poredko, vglavnem ko kaj rabi. Neskončno rada se vmešava v vzgojo mojega otroka. Ona ima vedno prav. Ampak res vedno. Za vsako zadevo, ki jo jaz ali kdo drug pri njej vidi kot nekaj kar ni OK, ona najde izgovor tako, da ima na koncu ona prav. Zame je primitivna- uporablja veliko zmerjavk tudi za domače živali, za osebe, ki jih ne mara,...Težko jo prenašam. Moj mož pravi: kaj se sekiraš-)) Ampak je mati in vem, da če preneham zahajt k njej bo čez leta sila težko ali prepozno, naredit prvi korak.
Za razliko od mene pa za mojega brata ni superlativov s katerimi bi ga ona prehvalila .
Mi zna kdo, prosim, povedati, kaj moram ozavestiti, zakaj je taka do mene. Očitno moram nekaj iz preteklosti očistiti. To mi postaja sila mučno, da zanjo nisem nič drugega kot NIČ.
vse dobro