1

Tema: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Pozdravljeni,
Menda (al pa zares) so nam ljudje poslani da nas nečesa naučijo.
Včasih razumem, včasih vidim, občutim ali se enostavno zavem zakaj mi je bil kdo poslan.
No, sedaj pa mi zelo posebna oseba s katero deliva pisarno (torej vsak dan 8 ur),  postavlja vse skupaj pod vprašaj. Ženska  je mojih let in noseča. Pred nosečnostjo je bila dokaj negativna oseba, ampak sedaj se je vse skupaj tako potenciralo, da (nisem zdravnik – samo nekdo ki je šel čez 2 nosečnosti)  meji že na bolezen.  Noče biti doma, ker pravi da potem še bolj razmišlja o vsem kaj bi lahko šlo narobe in da ji je boljše v službi, saj se lahko pogovarja z menoj.
Sem utrujena. Od nje. Od njenega jamranja.
Še najbolj pa od dejstva da ne vem in ne vidim kaj me ta situacija uči.
Hvala za mnenja in nasevete.
nina

2 Nazadnje urejal Tina (18.11.2013 22:38:37)

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Draga Nina,

pogosto nas največ naučijo tisti, za katere ni takoj jasno, kaj nas učijo.

Zato je vsekakor vredno raziskat, kaj to je, in poskusi priti sama do tega. Mogoče te uči postavljanja mej, mogoče te uči potrpežljivosti, kako odstraniti predsodke, kako zmanjšati jezo, kako gojiti razumevanje, morda je spodbuda o razmišljanju o zamenjavi službe ... možnosti je ogromno. Vsekakor ne boš imela nič od tega, če ti nekdo zunanji pove, kaj to je.

Če res želimo priti do lekcije in jo ponotranjiti, jo moramo sami začutiti, kot si sama lepo opisala, se to navadno prej ali slej zgodi, če smo le dovolj pozorni.
Vsekakor je preživljanje velikih količin časa z osebo,  ki nam ne ustreza, utrujajoče, ampak važno je, da veš, da te ona sama v bistvu ne utruja, utruja te tvoja reakcija nanjo. Kaj ima v sebi, da te tako izmuči, kateri del nje ti pritisne na gumbe, ki te spravijo v tako stanje - to je raziskovalna naloga.
Ko boš to odkrila, bo njena prisotnost ne glede na isto količino jamranja bistveno manj naporna zate, ker se ne boš več čustveno in mentalno zapletala v njeno stanje, ampak ga boš samo opazila, naprej pa ne bo imelo vpliva nate.
Navadno ljudje, ko nas nekaj naučijo, itak odidejo iz življenja ali pa nas enostavno nehajo motit, ko je lekcija osvojena.

Srečno in javi se kaj!

  smile

'Življenje je proces.

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

V ponedeljek je moj plutasti zamašek nežno odletel v zrak, ko sem poslala tale post v cyber-prostor vašega foruma in sprostila napetosti mehurčkov v sebi.

Tina hvala za pisanje. Ker ko sem prebrala tvoj odgovor, sem dojela nesmiselnost lastnega vprašanja. Je resnično res, da moramo sami iti po poti spoznanja. Ampak je res fajn, da te na poti nekdo »bere«in odreagira na prepreko s katero se srečuješ.

In sem sprejela odločitev. Da bom še naprej kot do sedaj poskušala pomagati svoji sodelavki z aktivnim poslušanjem njenih navideznih strahov glede nosečnosti in rojstva. Ker. Imam razloge za to. Prvič, ker vem kako je, ko greš skozi teško obdobje – saj sem sama jadrala v temi v času post-natalnega obdobja (druga vrsta skrbi kot pri sodelavki, a isto močna nesigurnost in strah). Drugič, ker me pot žensk (vključno s pred in po-porodno obdobjem)  zanima malo bolj kot ostale ljudi. In imam sedaj priložnost, da poskušam s poslušanjem in nežnimi besedami pomagati in se tudi nauciti. In tretjič, ker zelim spoznati in ponotranjiti namen te lekcije.

Vdih in izdih.  Pa še en.

Lep dan.

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

nina je napisal/a:

Je resnično res, da moramo sami iti po poti spoznanja. Ampak je res fajn, da te na poti nekdo »bere«in odreagira na prepreko s katero se srečuješ.

:prst:

Tako je - zato se imamo, da se beremo, se ogledujemo drug v drugem in si povemo, kaj vidimo  smile

Zdi se mi super, da si se odločila, da se še malo poglobiš, ker boš zdaj, ko boš zavestno opazovala celo situacijo lahko veliko potegnila iz nje v zvezi s temami, ki te zanimajo, medtem pa ti tudi lekcija zagotovo ne uide.
Če ne drugega, boš raziskala, kateri načini so ti blizu, da lahko spoštljivo in prisotno komuniciraš, brez, da te izčrpa.

Sem se nasmejala zamašku ... wink

Lep dan tudi tebi! In sodelavki!

'Življenje je proces.

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Živjo smile

nedavno tega sem bila na obisku pri astrologu, pa mi je razložil malo o mojem karmičnem odnosu z očetom. Sedaj pa me zanima, kako bi lahko izvedela kaj se je med nama dogajalo v preteklih življenjih, da bi razumela, zakaj imava tako ''nenavaden'' odnos sedaj? Pomaga, če grem na regresijo?

Lep dan vam želim vsem... :rose:

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Tako je, PumaAngel, na regresiji lahko vidiš, v kakšni relaciji si bila z ljudmi, kaj se je dogajalo, kje so nastale določene blokade, marsikaj ti postane jasno, seveda pa se motečega dela odnosa tudi osvobodiš oziroma ga preoblikuješ. Vendar pa regresija ni vselej nujno potrebna za razrešitev vsakega odnosa - veliko korak naredimp že, če se osvobodimo tistih čustev, ki se jih že zavedamo (na primer tekmovalnost, jeza, obsojanje, žalost ...). Seveda pa naredi tako, kot začutiš  :rose:  :srcek:

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Pozdrav vsem!

Sem se odločila,da tale post napišem pod to temo ker nas življenje uči ravno preko medsebojnih odnosov kaj nosimo v svoji notranjosti,da lahko te stvari počistimo.
Težave se kažejo pri mojem sinu zato si želim zadeve počistiti pri sebi,da bi s tem pomagala njemu.

Morem priznat,da mi je zelo težko pisat stvari o njemu(imam občutek kot bi ga ogovarjala) ampak brez informacij ni nasveta.
Ne sodeluje v šoli,noče se učiti,njegovo obnašanje,razmišljanje mi nakazuje,da čuti da je nad drugimi,ima poniževalen odnos do šibkih,so dnevi ko je zelo konflikten do okolice po drugi strani pa ne prenese,da se ponižuje njega-ker ga zruka vsem nam znano KAKOR ZNOTRAJ TAKO ZUNAJ.Bi pa povezala tudi njegove težave z obrazom(aknami) z njegovo vzvišenostjo saj se mi zdi,da ga nezadovoljstvo s kožo bremza oziroma ščiti,da ne bi zadeve bile še hujše.

O vsem tem sva se temeljito pogovorila,je pripravljen zagrabiti za šolo,a glede karakterja vstraja,da se ne more spremeniti,da on tak pač je,se zaveda,da mu tak način komuniciranja z okolico povzroča težave in tu moram vskočiti jaz.

Po Lazarevu je vzrok ponavadi oholost-prevzetnost pri starših kar se zna potencirati pri otroku.Včasih imam tudi sama občutek,da sem v nekaterih stvareh boljša od drugih,nekatere postopke ljudi ocenim na način,da saj ne vejo kaj delajo,kako si s tem škodijo(jaz pa vem) in to bi tudi lahko kazalo na to,da se postavljam nad njih,jih s tem ponižujem?Po drugi strani se pa jaz bolj najdem v tem,da mi je pomembna poštenost,prijaznost,sočutje oziroma občutek do ljudi,dajanje...in mogoče nosim v sebi podzavestno agresijo do ljudi,ki tega ne zmorejo in mi se to kaže preko sina?

Ne vem,,,kaj vi ostali mislite,vidite?Hočem to pošlihtat pa vas prosim za smernice.Tamali ima pa zelo veliko kvalitet in je zelo inteligenten,a je v obdobju pubertete(16 let) ko buha vse živo na površje.
Rada ga imam in mu hočem pomagat.

Hvala maja

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Pozdravljena, Maja! Mislim, da je ključno v življenju, da se zavedamo, da je zunanje dogajanje posledica naše notranje naravnanosti, saj smo tako pripravljeni sprejeti dogovornost za svoje življenje in tudi spremeniti, kar je potrebno. Ja, otroci so res čudoviti učitelji smile Preko tvojega pisanja je razbrati, da imaš podzavestno odvisnost od tega, da morajo biti stvari takšne, kot si jih ti zamisliš. Poleg tega nad sinom izvajaš pretiran nadzor, saj si podzavestno prepričana, da le ti veš, kakšne bi morale biti stvari. Tvoja lekcija tu je, da dopustiš sinu, da deluje kot deluje, v skladu  sabo in svojim življenjskim namenom in izvajaš spremembe pri sebi brez vezanosti na rezultat pri njem. Omenjen vzorec namreč v tebi sproža agresijo in okolica odgovarja nanjo. Naj ne bo cilj tvojega dela na sebi, da bo po transformaciji tvoj sin tak, kot ti želiš, da bi bil, ali misliš, da bi moral biti (četudi imaš dober namen), ampak da mu dopustiš, da deluje v skladu s sabo (sicer se boš s svojim vzorcem vrtela v krogu wink).
Predelaj omenjene vzorce po postopku za transformacijo in si odvrti film življenja, v katerem se spomniš situacij, ko si bila vzvišena v smislu, da si čutila agresijo do ljudi, ker ne delujejo tako, kot ti misliš, da je prav. Odpusti sebi in vsem tistim, ki so ti tekom življenja kazali ta vzorec. Predihaj moteča čustva in ko čutiš, da je popustilo, se odpri, da sprejmeš sebe, druge in življenje točno takšno, kakršno je. Podporo imaš, pa tudi velik potencial in sposobnost v sebi, da to predelaš <3
Pogosto je navidezna vzvišenost posledica notranjega občutka, da nismo dovolj dobri, zato se na zunaj dokazujemo in znašamo nad "šibkejšimi", ker nas je tega strah. Obsojanje tako nikakor ni na mestu v nobeni situaciji, saj ne vemo, kaj se v resnici dogaja znotraj oseb, ki nam prekrižajo pot  :srcek:
Sporoči, kako bo šlo  :rose:  :prst:

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Nina hvala,da si si vzela časa za mene  :srcek:

Sem razmišljala če bi pokomentirala tvoj odgovor preden prespim pa mi se zdi,da bi bilo zanimivo opisati mojo prvo reakcijo,na tvoj post. smile Se bom po transformaciji spet javila pa bomo videli kakšen tekst bom po njej dala gor. hmm

Začutila sem takšno žalost,da se je ne da opisat.Cel njegov lajf sem poslušala očitke okolice,da sem preveč sproščena mama,da se za nič veliko ne sekiram,da mu preveč zaupam,da mu vse pustim,itd.In za te očitke se nisem prav veliko zmenila ker sva se ob kakšnih morebitnih težavah vedno lahko usedla,pogovorila kot prijatelja in ko je uvidel point cele zadeve mi je bil še hvaležen,da sem ga preusmerila na boljšo pot.Vedno nastopam takrat ko se pojavi problem ne pa,da nad njim visim in opazujem kaj vse bi lahko šlo narobe. Smo pa starši zato tu,da ob pojavu problema prepoznamo potencialne neprijetnosti, ki sledijo določenemu početju.Ne moreš otroka,še manj pa najstnika spustiti naj dela kar pač dela pa kakor koli se bo izšlo?
Mi smo starši in to je naša naloga. :srcek: In vsak od nas se spomni določenih prelomnic v svoji rani mladosti ko nas je odneslo kar krepko,a smo hvala Bogu imeli ob sebi starše,ki so pravočasno zadevo prepoznali in nas obvarovali,da ne potonemo.Nekateri pa niso bili te sreče in se danes z grenkobo spominjajo časov ko so jih njihovi postopki odpeljali tam kjer so danes,kjer jim ni lepo,a se nekaterih stvari več ne da popravit.Mislim,da smo še vedno mi tisti,ki otrokevodimo vsaj do polnoletnosti. smile
Z negovim očetom sva se razšla pred desetimi leti in je moške podpore hudo malo,večinoma so samo problemi.Ampak tudi to ne jemljem kot nekaj slabega ampak kot življenjsko izkušnjo,ki nama je pokazala marsikaj.

Vsekakor bom predelala vzorce,ki si jih napisala brez vezanosti na rezultat ker mi je jasno,da se ne bo zgodilo nič drugega ko to kar se mora :rose:

Hvala :prst:

10

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Super, Maja, kar naredi, kot začutiš. Razreševanje vzorcev ne pomeni, da ti za bližnjega ni mar ali da mu ne stojiš ob strani po najboljših močeh, ampak samo, da spustiš omejujoči del nadzora, ki vaju oba blokira ter strah, da bo ponavljal stvari v življenju, ki si jih sama ne bi želela. Svetujem ti še, da spustiš obsojanje do otrokovega očeta  :rose:  :srcek:

11

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

maja živijo,

dodala bi samo to, da ima tvoja preplavljenost z žalostjo korenine v občutku nemoči in občutku poraza. Kot starš, ki aktivno deluje v dobro otroka in istočasno dobiva nespodbudne dražljaje tako iz okolja (da si preveč popustljiva itd) in zdaj še od sina (ki se obnaša, kot, da se je nezmožen spremeniti: 'tak pač sem' itd), si se znašla med dvema različnima vrstama informacij, ki sta obe naporni.
Ker bi ga želela spodbudit in mu pomagat, pa tega ne moreš sama, če on ne sodeluje dovolj, nastane frustracija, ki prinaša veliko žalost. Sproščajo se vsi možni strahovi in dvomi, ki so se nabirali preko let, ko si se trudila, da delaš najboljše, kar lahko. Ta žalost je tudi povezana s slutnjo tega, kar prihaja - da bo otrok zrastel, odšel, da ga bo treba spustiti in da ne bo vedno možno pomagati, rešiti stanja - poleg tega pa morda otrok tega niti ne bo želel.
Kakorkoli ga ognjevito braniš kot mama in se postavljaš v vlogo starša (kar je čisto na mestu in dobro), se začenjaš istočasno zavedati, da boš nekoč kmalu bila primorana izgubiti kontrolo in to je posebno boleč trenutek za vsako mamo, sploh, če se počuti močno odgovorna in povezana z otrokom. Da to na nek način že začenjaš slutiti, je jasno, kajti že zdaj se počutiš, da ga 'ogovarjaš', se pravi, da čutiš, da so tu nekje na poti njegove odločitve, katerih morda ne boš mogla ali smela usmerjat. Kar praviš o tistih, ki niso imeli sreče, da bi imeli dobre starše  ... je sicer res, res pa je tudi, da veliko otrok ni imelo skrbnih staršev, pa so se vseeno postavili v dobro življenjsko čustveno in miselno pozicijo. Ravno tako so tudi nekateri s krasnimi starši izbrali drugo pot.
Treba bo skratka v daljni (ali pa manj daljni) prihodnosti razmislit o tem, kako spustiti otroka v širni svet in ga pri tem istočasno podpreti, da bo samostojen in čustveno trden. Njegova obnašanja namreč kažejo na to, da ima (kot sta že obe z Ninjo ugotovili) probleme s samopodobo, ki jo hoče graditi na tak način, da bi sebe rad dvignil. Izbral je način, ko druge dela manjše. Nisem čisto prepričana, da je tu tvoja iztočnica (kot pišeš zgoraj 'tu moram vskočiti jaz'). Morda je to del njegovega preizkušanja meja in rabi izkusiti na lastni koži, kako je, če si ohol in te ne marajo. Morda se bo to obrnilo, ko bo sam postal ponižan in bo razumel, da je 'edini plemeniti razlog, da gledaš na druge zviška, ta, da jim podaš roko in jih potegneš navzgor', kot pravi lepa duhovna resnica. Karkoli si ti o tem misliš, je v bistvu v tej življenjski fazi zanj manj pomembno. Praviš, da otroke vodimo, vsaj dokler so mladoletni. Ampak vodimo jih lahko le, če se pustijo voditi smile . Zato je dobro, da se zavedamo, da se ta prehod dogaja postopoma in tudi vzporedno. Vedno manj, ko se kdo pusti voditi, bolj je samosvoj in manj smo mi odgovorni zanj v smislu njegovih odločitev. Morda rabi kakšno večjo odgovornost, da bo lahko videl, kaj dejansko pomeni prilagajati svoje obnašanje kraju in času primerno. Dokler smo močno zaščiteni od svojih staršev, smo namreč lahko zelo ošabni v svoji komunikaciji, ker ni najbolj realna. Če bi rad imel tovrstno svobodo, mora razumeti, da z njo pridejo tudi odgovornosti.
Srečno obema!

'Življenje je proces.

12

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Najprej za Nino  :rose:

Včeraj oziroma danes zjutraj ko sem šla spat sem z razmišljanjem o tvojem odgovoru zaspala(delat na vzorcih še nisem bila pripravljena) sem sanjala,da so mi zdravniki diagnosticirali tumor na predelu trtice in me je miza že čakala,da me bodo kar takoj operirali. sad V začudenju sem se vsa presenečena potipala v tem predelu in res začutila.da pa tam je nekaj,a da se kar samo rihta,mehča,srbi in izginja.Vem,da sem še rekla,da operacije ne bo treba in se v tem zbudila.Svašta.Sama bi to povezala s trenutnim odzivom na samo situacijo in informacijami,ki sem jih dobila,da sem se blokirala s strahom,občutkom nemoči in izgubo "kontrole"kot mi je tudi Tina kasneje napisala in mislim,da se je to v "spanju" porihtalo.

Danes sem bom pa spravila zadeve popucat,a glede bivšega iskreno povedano ne bom naredila še nič ker še ne zmorem oziroma nočem ker bi to bilo delo s figo v žepu in je brezveze.Tudi to bo še prišlo na vrsto v to sem sigurna. smile


Tina :rose:

Tvoje ugotovitve so neverjetno blizu mojih doživljanj,So me močno zmedle reakcije okolja,sina in odgovori na forumu in me je malo sesulo kaj zdaj delam narobe. sad To ko čutim,da moram tu pa tam vskočiti je pa posledica Lazarevih učenj ker se mi je velikokrat potrdilo,da so se stvari zasukale v sekundah ko sem nekaj preklopila v sebi,a v tem določenem primeru nisem bila sigurna kje naj začnem delat.Glede sinove samopodobe je pa najverjetneje če ne 100% tale njegov vzorec obnašanja neke vrste ščit pred okolico ker je kot mlajši doživljal izkušnjo šibkih(sva včeraj to predebatirala) je tudi dojel kaj in zakaj to dela.In ko se je znajdel v situaciji,da bi deloval kot do sedaj mi je rekel,da se je spomnil kaj sva se pogovarjala je začutil,da bi deloval drugače. :srcek:

Joj res sem vesela,da ste!

Hvala :srcek:  :rose:  :prst:

13

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

maja je napisal/a:

Glede sinove samopodobe je pa najverjetneje če ne 100% tale njegov vzorec obnašanja neke vrste ščit pred okolico ker je kot mlajši doživljal izkušnjo šibkih(sva včeraj to predebatirala) je tudi dojel kaj in zakaj to dela.In ko se je znajdel v situaciji,da bi deloval kot do sedaj mi je rekel,da se je spomnil kaj sva se pogovarjala je začutil,da bi deloval drugače. :srcek:

To je to  smile  :prst:
Tako sem tudi jaz to videla.
Eno notranje najnapornejših del za starša je, da se nauči ravnotežja med vodenjem in 'spuščanjem' otroka. Takrat šele postane jasno, ali je vzgoja kaj dosegla, ali ne. Ter kako vztrajat v tem starševskem momentu na področju pogovora, brez prevelikega vmešavanja v odločitve in izkušnje, ki jih mora otrok sam doživet.

Sem vesela, da tudi sanje pomagajo, delaj s sanjami, tam je veliko odgovorov, ker si v stiku s podzavestjo in skupnim nezavednim.

Lepo  smile  :rose: !

'Življenje je proces.

14 Nazadnje urejal Fiona (10.01.2014 23:19:58)

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Živjo, Maja 

moje predhodnice so že zelo fajn opisale vzorce in rešitve.
Jaz bi dodala samo eno malenkost, ki mi je padla v oči. Ko berem tvoje besedilo, opažam, da besedilu "ne daš dihati", saj se naslednje besede držijo pik in vejic. Ne želim kritizirati tvojega pisanja, to nikakor ni moj namen. Vendar me je to napeljalo na vzorce, ki sem jih začutila pri tebi: podzavestna odvisnost od tega, da mora biti vse po moje, in podzavestna odvisnost od kontrole.

Želim ti vse dobro  :rose:

15

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Pozdravček!

Sem se danes spravila delat,a ne določenih vzorcev ampak sem se kar prepustila naj pade kar pade.Tu bi Fiona dodala,da mora biti vse po moje. smile Zvrtel se mi je filem otroštva,najstništva,rojstvo otroka in partnerstva in sem vse te utrinke svojega življenja(prav tako osebe) objela z ljubeznijo in hvaležnostjo,da so bile in da so in itak jokala kot dež.V trenutku sem se počutila osvobojeno.

Se mi je pa čez čas pojavila bolečina kot,da me nekaj stiska za vrat.Bolečina je popustila ko sem pomislila na strah pred prihodnostjo.Zdej me pa to očitno piga.Bo treba še to skenslat. roll

Fiona,diagnoze so taprave in so profesionalna deformacija. sad Tam kjer jaz delam je nujno potrebno imeti zadeve pod kontrolo.

Hvala :srcek:

16

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Maja, ozavesti še razliko med zasebnim (okoljem) in ostalim. Imaš problem z izražanjem čustev, ker se tepe z nujno odgovornostjo na drogem področju življenja. Oboje je potrebno, samo ne naenkrat in povsod. Prihodnost kot taka ni tista, ki se je bojiš, ampak izguba kontrole v njej. Počasi, kaj ne? Pa: če si se prepustila, ni bilo vse po tvoje ... wink

'Življenje je proces.

17

Re: kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

Ja Tina kaj naj ti drugega napišem kot to,da ti ful dobro gre. :prst: Ko si v službi več kot doma je res velikokrat težko preklopit. roll Tam ni mesta za pretirana čustva ker se ne bi dalo delat.Bom delala na tem. :srcek:

Kar se pa tiče prihodnosti si pa ti to bolje ubesedila kar me tišči in to je kaj vse gre lahko po zlu če izgubim kontrolo. neutral
Sem vesela,da pa vseeno ni vse po moje. :rose:

Lep dan vsem!