kaj nas osebe v nasem zivljenju ucijo?

V ponedeljek je moj plutasti zamašek nežno odletel v zrak, ko sem poslala tale post v cyber-prostor vašega foruma in sprostila napetosti mehurčkov v sebi.

Tina hvala za pisanje. Ker ko sem prebrala tvoj odgovor, sem dojela nesmiselnost lastnega vprašanja. Je resnično res, da moramo sami iti po poti spoznanja. Ampak je res fajn, da te na poti nekdo »bere«in odreagira na prepreko s katero se srečuješ.

In sem sprejela odločitev. Da bom še naprej kot do sedaj poskušala pomagati svoji sodelavki z aktivnim poslušanjem njenih navideznih strahov glede nosečnosti in rojstva. Ker. Imam razloge za to. Prvič, ker vem kako je, ko greš skozi teško obdobje – saj sem sama jadrala v temi v času post-natalnega obdobja (druga vrsta skrbi kot pri sodelavki, a isto močna nesigurnost in strah). Drugič, ker me pot žensk (vključno s pred in po-porodno obdobjem)  zanima malo bolj kot ostale ljudi. In imam sedaj priložnost, da poskušam s poslušanjem in nežnimi besedami pomagati in se tudi nauciti. In tretjič, ker zelim spoznati in ponotranjiti namen te lekcije.

Vdih in izdih.  Pa še en.

Lep dan.

Živjo

nedavno tega sem bila na obisku pri astrologu, pa mi je razložil malo o mojem karmičnem odnosu z očetom. Sedaj pa me zanima, kako bi lahko izvedela kaj se je med nama dogajalo v preteklih življenjih, da bi razumela, zakaj imava tako ''nenavaden'' odnos sedaj? Pomaga, če grem na regresijo?

Lep dan vam želim vsem... :rose:

Pozdrav vsem!

Sem se odločila,da tale post napišem pod to temo ker nas življenje uči ravno preko medsebojnih odnosov kaj nosimo v svoji notranjosti,da lahko te stvari počistimo.
Težave se kažejo pri mojem sinu zato si želim zadeve počistiti pri sebi,da bi s tem pomagala njemu.

Morem priznat,da mi je zelo težko pisat stvari o njemu(imam občutek kot bi ga ogovarjala) ampak brez informacij ni nasveta.
Ne sodeluje v šoli,noče se učiti,njegovo obnašanje,razmišljanje mi nakazuje,da čuti da je nad drugimi,ima poniževalen odnos do šibkih,so dnevi ko je zelo konflikten do okolice po drugi strani pa ne prenese,da se ponižuje njega-ker ga zruka vsem nam znano KAKOR ZNOTRAJ TAKO ZUNAJ.Bi pa povezala tudi njegove težave z obrazom(aknami) z njegovo vzvišenostjo saj se mi zdi,da ga nezadovoljstvo s kožo bremza oziroma ščiti,da ne bi zadeve bile še hujše.

O vsem tem sva se temeljito pogovorila,je pripravljen zagrabiti za šolo,a glede karakterja vstraja,da se ne more spremeniti,da on tak pač je,se zaveda,da mu tak način komuniciranja z okolico povzroča težave in tu moram vskočiti jaz.

Po Lazarevu je vzrok ponavadi oholost-prevzetnost pri starših kar se zna potencirati pri otroku.Včasih imam tudi sama občutek,da sem v nekaterih stvareh boljša od drugih,nekatere postopke ljudi ocenim na način,da saj ne vejo kaj delajo,kako si s tem škodijo(jaz pa vem) in to bi tudi lahko kazalo na to,da se postavljam nad njih,jih s tem ponižujem?Po drugi strani se pa jaz bolj najdem v tem,da mi je pomembna poštenost,prijaznost,sočutje oziroma občutek do ljudi,dajanje...in mogoče nosim v sebi podzavestno agresijo do ljudi,ki tega ne zmorejo in mi se to kaže preko sina?

Ne vem,,,kaj vi ostali mislite,vidite?Hočem to pošlihtat pa vas prosim za smernice.Tamali ima pa zelo veliko kvalitet in je zelo inteligenten,a je v obdobju pubertete(16 let) ko buha vse živo na površje.
Rada ga imam in mu hočem pomagat.

Hvala maja

Nina hvala,da si si vzela časa za mene  :srcek:

Sem razmišljala če bi pokomentirala tvoj odgovor preden prespim pa mi se zdi,da bi bilo zanimivo opisati mojo prvo reakcijo,na tvoj post. Se bom po transformaciji spet javila pa bomo videli kakšen tekst bom po njej dala gor.

Začutila sem takšno žalost,da se je ne da opisat.Cel njegov lajf sem poslušala očitke okolice,da sem preveč sproščena mama,da se za nič veliko ne sekiram,da mu preveč zaupam,da mu vse pustim,itd.In za te očitke se nisem prav veliko zmenila ker sva se ob kakšnih morebitnih težavah vedno lahko usedla,pogovorila kot prijatelja in ko je uvidel point cele zadeve mi je bil še hvaležen,da sem ga preusmerila na boljšo pot.Vedno nastopam takrat ko se pojavi problem ne pa,da nad njim visim in opazujem kaj vse bi lahko šlo narobe. Smo pa starši zato tu,da ob pojavu problema prepoznamo potencialne neprijetnosti, ki sledijo določenemu početju.Ne moreš otroka,še manj pa najstnika spustiti naj dela kar pač dela pa kakor koli se bo izšlo?
Mi smo starši in to je naša naloga. :srcek: In vsak od nas se spomni določenih prelomnic v svoji rani mladosti ko nas je odneslo kar krepko,a smo hvala Bogu imeli ob sebi starše,ki so pravočasno zadevo prepoznali in nas obvarovali,da ne potonemo.Nekateri pa niso bili te sreče in se danes z grenkobo spominjajo časov ko so jih njihovi postopki odpeljali tam kjer so danes,kjer jim ni lepo,a se nekaterih stvari več ne da popravit.Mislim,da smo še vedno mi tisti,ki otrokevodimo vsaj do polnoletnosti.
Z negovim očetom sva se razšla pred desetimi leti in je moške podpore hudo malo,večinoma so samo problemi.Ampak tudi to ne jemljem kot nekaj slabega ampak kot življenjsko izkušnjo,ki nama je pokazala marsikaj.

Vsekakor bom predelala vzorce,ki si jih napisala brez vezanosti na rezultat ker mi je jasno,da se ne bo zgodilo nič drugega ko to kar se mora :rose:

Hvala :prst:

maja živijo,

dodala bi samo to, da ima tvoja preplavljenost z žalostjo korenine v občutku nemoči in občutku poraza. Kot starš, ki aktivno deluje v dobro otroka in istočasno dobiva nespodbudne dražljaje tako iz okolja (da si preveč popustljiva itd) in zdaj še od sina (ki se obnaša, kot, da se je nezmožen spremeniti: 'tak pač sem' itd), si se znašla med dvema različnima vrstama informacij, ki sta obe naporni.
Ker bi ga želela spodbudit in mu pomagat, pa tega ne moreš sama, če on ne sodeluje dovolj, nastane frustracija, ki prinaša veliko žalost. Sproščajo se vsi možni strahovi in dvomi, ki so se nabirali preko let, ko si se trudila, da delaš najboljše, kar lahko. Ta žalost je tudi povezana s slutnjo tega, kar prihaja - da bo otrok zrastel, odšel, da ga bo treba spustiti in da ne bo vedno možno pomagati, rešiti stanja - poleg tega pa morda otrok tega niti ne bo želel.
Kakorkoli ga ognjevito braniš kot mama in se postavljaš v vlogo starša (kar je čisto na mestu in dobro), se začenjaš istočasno zavedati, da boš nekoč kmalu bila primorana izgubiti kontrolo in to je posebno boleč trenutek za vsako mamo, sploh, če se počuti močno odgovorna in povezana z otrokom. Da to na nek način že začenjaš slutiti, je jasno, kajti že zdaj se počutiš, da ga 'ogovarjaš', se pravi, da čutiš, da so tu nekje na poti njegove odločitve, katerih morda ne boš mogla ali smela usmerjat. Kar praviš o tistih, ki niso imeli sreče, da bi imeli dobre starše  ... je sicer res, res pa je tudi, da veliko otrok ni imelo skrbnih staršev, pa so se vseeno postavili v dobro življenjsko čustveno in miselno pozicijo. Ravno tako so tudi nekateri s krasnimi starši izbrali drugo pot.
Treba bo skratka v daljni (ali pa manj daljni) prihodnosti razmislit o tem, kako spustiti otroka v širni svet in ga pri tem istočasno podpreti, da bo samostojen in čustveno trden. Njegova obnašanja namreč kažejo na to, da ima (kot sta že obe z Ninjo ugotovili) probleme s samopodobo, ki jo hoče graditi na tak način, da bi sebe rad dvignil. Izbral je način, ko druge dela manjše. Nisem čisto prepričana, da je tu tvoja iztočnica (kot pišeš zgoraj 'tu moram vskočiti jaz'). Morda je to del njegovega preizkušanja meja in rabi izkusiti na lastni koži, kako je, če si ohol in te ne marajo. Morda se bo to obrnilo, ko bo sam postal ponižan in bo razumel, da je 'edini plemeniti razlog, da gledaš na druge zviška, ta, da jim podaš roko in jih potegneš navzgor', kot pravi lepa duhovna resnica. Karkoli si ti o tem misliš, je v bistvu v tej življenjski fazi zanj manj pomembno. Praviš, da otroke vodimo, vsaj dokler so mladoletni. Ampak vodimo jih lahko le, če se pustijo voditi . Zato je dobro, da se zavedamo, da se ta prehod dogaja postopoma in tudi vzporedno. Vedno manj, ko se kdo pusti voditi, bolj je samosvoj in manj smo mi odgovorni zanj v smislu njegovih odločitev. Morda rabi kakšno večjo odgovornost, da bo lahko videl, kaj dejansko pomeni prilagajati svoje obnašanje kraju in času primerno. Dokler smo močno zaščiteni od svojih staršev, smo namreč lahko zelo ošabni v svoji komunikaciji, ker ni najbolj realna. Če bi rad imel tovrstno svobodo, mora razumeti, da z njo pridejo tudi odgovornosti.
Srečno obema!

To je to    :prst:
Tako sem tudi jaz to videla.
Eno notranje najnapornejših del za starša je, da se nauči ravnotežja med vodenjem in 'spuščanjem' otroka. Takrat šele postane jasno, ali je vzgoja kaj dosegla, ali ne. Ter kako vztrajat v tem starševskem momentu na področju pogovora, brez prevelikega vmešavanja v odločitve in izkušnje, ki jih mora otrok sam doživet.

Sem vesela, da tudi sanje pomagajo, delaj s sanjami, tam je veliko odgovorov, ker si v stiku s podzavestjo in skupnim nezavednim.

Lepo    :rose: !

Pozdravček!

Sem se danes spravila delat,a ne določenih vzorcev ampak sem se kar prepustila naj pade kar pade.Tu bi Fiona dodala,da mora biti vse po moje. Zvrtel se mi je filem otroštva,najstništva,rojstvo otroka in partnerstva in sem vse te utrinke svojega življenja(prav tako osebe) objela z ljubeznijo in hvaležnostjo,da so bile in da so in itak jokala kot dež.V trenutku sem se počutila osvobojeno.

Se mi je pa čez čas pojavila bolečina kot,da me nekaj stiska za vrat.Bolečina je popustila ko sem pomislila na strah pred prihodnostjo.Zdej me pa to očitno piga.Bo treba še to skenslat.

Fiona,diagnoze so taprave in so profesionalna deformacija. Tam kjer jaz delam je nujno potrebno imeti zadeve pod kontrolo.

Hvala :srcek: