hipersenzitivnost - občutek, da ne spadaš na ta svet

Pozdravljena Darja, jaz ne razumem čisto vprašanja.
Razumem, da si v neke vrste stiski, ampak ne vem, ali imaš kakšen konkreten problem?
Še najbolj se mi zdi, da nočeš sprejeti, da je življenje tako, kot je, in ne tako, kot bi si ti želela, da je
Če stvari niso, kot si si predstavljala, je potrebno dvoje: najprej sprejmi, kar je; potem kreiraj, kar si želiš. Bodi pri tem specifična in previdna, kar z drugimi besedami pomeni, da bodi zavestna.
Kot sama praviš, je stvarstvo radodarno, torej stvari tečejo, kot rabijo. Če se ti ne strinjaš s potekom dogodkov, jih poskušaj zavestno spreminjat. Hipersenzitivnost kot taka je dar velikih čutilcev in je nekaj, kar ti prinaša neke vrste korist. Razmisli, kaj imaš od tega in zakaj temu namenjaš toliko pozornosti. Deluješ namreč podzavestno. Imam občutek, da nosiš vzorec žrtve in krivde na nek način rada, ker ti je tako lažje delati na problemih drugih in ne na svoji postavitvi - ozaveščanju svoje moči in svojih sposobnosti. Si verjetno človek, ki rabi več časa ali malo drugačen način, da se regenerira in to slabo počutje ti potem dovoli, da si ta čas vzameš. Vsaj tako te jaz začutim, konkretneje pa težko brez jasnega vprašanja.
Brcanje je nepotrebno, dlje pridemo z objemi - sploh sebe  !
Pozdravček.

Draga Darja,

dejstvo, da obstajaš, je odgovor na tvoje vprašanje  !
Menda ne misliš, da bi vesolje spravilo na svet in k življenju nekoga, ki te pravice nima? Stvari, ki se 'ne smejo' zgoditi, se enostavno ne zgodijo. S tem, ko si se rodila na tako lepem, mirnem in (v svetovnem merilu) zelo preskrbljenem delu sveta, lahko tudi vidiš, da je tvoja danost, naravna življenjska pot, karma - vseeno precej boljša, kot je tvoje počutje glede nje.
Se pravi je treba delati 'le' na tem. Naši občutki pa vedno izhajajo iz naših misli o sebi, ali so te zavestne ali ne, pa je drugo vprašanje. Za začetek bi morda lahko delala v smeri, da je potrebno, da delaš na lastnih problemih že zato, da lahko bolje pomagaš drugim. To je nekaj, kar tisti, ki čutimo, da je naš namen pomoč širši družbi in ljudem, radi spregledamo. Vendar moramo tudi mi najprej zase poskrbeti, da smo močni, zdravi in nasplošno v čimbolj funkcionalnem stanju. To je takorekoč dolžnost in odgovornost vsakega, ki dela za druge. Tudi psihoterapevti niso funkcionalni, če ne hodijo na supervizijo in tudi svetovalci rabijo poskrbeti za svoje ravnovesje in stanje duha in telesa. Mislim, da se v tvojem primeru ne rabiš bati, da bi nekaj koristilo le tebi, saj jasno kažeš, da so ti drugi pomembni. Niso pa bolj pomembni od tebe.
Zakaj se kaznuješ s tem, da si dovoliš, da poskrbiš zase le, če si zelo v slabi koži ali popolnoma izčrpana - to je torej vprašanje. Seveda bo tudi tokrat odgovor 'morala boš sama', kajti nihče drug ne more. Tudi Buda je samo sebe razsvetlil, za ostale pa je pustil nauk, da je treba najti svoj način in svojo svetlobo: 'Dvomite v vse, tudi v moje besede, najdite svojo pot'.
Kot te jaz začutim, so ti napadi, o katerih govoriš, rezultat strahu in nezaupanja vase, ne pa dejanskega dela na sebi, izboljšav in višanja svoje energije. Ti napadi so projekcija, ki jih privleče tvoj lasten strah in nezaupanje vase. Potem si vedno znova potrdiš, da 'nisi vredna', greš v lupinico, in krog se nadaljuje. Edini način, da ga prekineš, je z ljubeznijo do sebe. Tudi do neskončnih globin se pride z ljubeznijo
Verjetno rabiš daljši čas, morda vodeno, spremljano obdobje, ko boš preobražala svoj odnos do sebe - ker ni dovolj, da nekaj vemo, treba je to preko obnašanja sporočat svetu, nakar je treba zunanjemu svetu tudi dati čas, da se reakcije nate spremenijo. Vse to pa rabi svoj čas. Življenje je proces, ne bitka, in v stopnji evolucije, na kateri se nahajamo, lahko delamo le to, kar zmoremo. Transformirala boš pač postopoma. Največ tako, da se boš sčasoma v vsakem trenutku zavedala svoje življenjske naloge in z njo odgovornosti, da si najboljša ti. In najboljša ti - si srečna ti . Ko mi kdo reče 'vsi bi bili radi srečni, noben se pa ne ukvarja z duhovnostjo', vedno odvrnem - resnično srečen človek je zagotovo na svoji duhovni poti, tudi, če se tega ne loteva na standarden način. Trpljenje kot tako NI dokaz duhovnosti. Niti ni dokaz, da česa nismo vredni, je le dokaz, da izbiramo težjo pot, ker smo nepripravljeni soočenja s svojo močjo. Najprej torej sprejmi to idejo, da jo imaš, in da ti je moč namenjena, drugače je ne bi imela. Dokler se je braniš, se tvoj svet ne more ravnati po 'spoštovanju in ljubezni' - kot praviš. Ta temelj, o katerem govoriš, mora biti tvoj temelj, notranji. Torej: samospoštovanje in samoljubezen.

Pa še to: ni treba rešiti vsega naenkrat, zato nam je vesolje dalo - čas  .

Predvsem pa lahko svetimo vsi, kar tako brez razloga, za sebe in za druge in predvsem kar tako, ker pač smo lučke.

Tina neverjetna si, mislim, jaz obožujem besede in zgodbe in pravljice in legende.... Hvala!
Hvala, naj te sonce objame! Se mi odpira počasi. Kot si rekla, dobili smo čas v dar

Pozdravljeni. Imam probleme z delovanjem na zemlji. Nekako občutim odpor do življenja in ljudi. Stvari ki jih počnem naj bo to v službi ali pa doma, počnem večinoma zato ker jih moram ne pa zato ker bi jih želel, nekako na silo. To traja že od moje rane mladosti. Tudi v šoli se imel probleme. Nekako nisem mogel se usesti in se učiti.
Imel sem probleme tudi v mladosti od napadov panike, tesnobe, depresije. Nato me je pred parimi leti začelo kar pošteno lomit. Kakor da bi se vozil po makadamu. Kar je bil tudi povod da sem začel prebirati knjige in delati na sebi. Očitno da me je moralo kar dobro predrmati da sem se začel spreminjati. Tako da danes gledam in tudi delujem čisto drugače. Zavedam se da je to da se človek spreminja nekaj naravnega na zemlji. Tisti ki se je prilagodil je preživel drugi pa ne. Samo ne vem zakaj se je tako težko spremeniti.
Zadnje čase meditiram vsak dan. Odnosi med družinskimi člani so se zelo spremenili. Pa tudi z dugimi lažje komuniciram. Nekako energija lepše steče.
Prosil bi za pogled v biopolje. Zanima če kdo vidi ali čuti kakšno blokado ali mogoče kaj iz prejšnjih življenj.
Hvala

Hvala, Darja, za tvoje misli.
Globoko so se me dotaknile, kot zmore le resnica. Mi smo s pomočjo hčerinih težav ozavetili veliko družinskih vzorcev. Težko se je soočiti, si priznati, kar ne gre, a življenje te tako vplete v zgodbo, da nimaš časa razmišljati ali bi ali ne bi, ko gre zares, da se potem, ko splavaš po prve vdihe, samo čudiš, česa si bil zmožen. Potem, ko ne pričakuješ ničesar več, ko si dal vse od sebe, sledi nagrada, da kar osupneš in se začneš za težavo ponižno zahvaljevati. Navadno potem prihajajo ljudje po pomoč ... In jih začutiš, resnično veš, za kaj gre, znaš jim stati ob strani, ker vidiš en korak naprej, izhod, svetlobo, ki jo v tistem čustvenem vrtincu spregledaš, ker vidiš samo težavo. Kako zna življenje preobražati!

Hvala, polepšala si mi dan!  :srcek:

Mija

Alibaba, živijo - jaz ne razumem dobro, v čem je konkreten problem? Praviš, da delaš na sebi, da gre na bolje, odnosi so boljši, razumeš stvari ... itd. Ker s temi prošnjami za vpogled v biopolje 'če kdo kaj najde' je približno tako, kot če bi šel k zdravniku, in ga prosil, naj naredi cel pregled, pri tem pa ne bi povedal, da te npr. boli koleno. Veliko energije gre torej za to in tudi časa, in je bolj smiselno, da poveš, kaj je tvoj konkreten problem. Če je komunikacija, potem si na dobri poti, toliko je jasno. Nesprejemanje tudi rešuješ že nekaj časa. Lahko samo rečem, da so to dolgotrajni procesi, ki niso najbolj enostavni, zato imej potrpljenje s sabo in drugimi.   :prst:

----

Darja - previdno s takimi željami, 'naj ti življenje pošlje nekaj, za kar se je potrebno boriti' ... ker lahko postane še bistveno bolj naporno, kot je. Res je, da v bolj ekstremnih situacijah začutimo prave prioritete in smo prisiljeni v stik s sabo, ampak ni smiselno prositi za dodatne probleme, če so že itak težave. Saj se da tudi drugače najti svoj namen in ga začutiti, ni vedno potrebno toliko trpljenja. Sploh, če se zavestno odločamo za svojo pot, lahko spustimo kakšno nepriliko, ker se sami lotevamo stvari in tako prej ozaveščamo.

Res pa je, da se vsi počutimo bolj živi in na pravem mestu, ko začutimo, da ima naše življenje smisel, to pa se najlažje zgodi tako, da se počutimo koristni.

Obema z Mijo hvala!
  :rose:

Predvsem sem mislila, da ne rabimo 'klicati' nadse dodatnega dela, če želimo nekaj predelati ...
Pozdravček    :prst:

Alibaba, najprej ti svetujem, da sprejmeš situacijo in sebe v tej situaciji, ker sicer ustvarjaš jezo nase, agresijo in to te še dodatno"pije" in blokira. Položi si roko na srce in povej: "Brezpogojno sprejemam, da bežim od situacij in sprejemam svojo dušo, duha, srce, telo, um in tudi to dejstvo, da bežim". Po istem postopku naredi, za karkoli začutiš, da ti je pri tebi moteče (da imaš odpor, da ne veš, kaj hočeš, ipd.).

Sicer pa si izrazito neprizemljen, kar pomeni, da so ti v nekem delu tebe stvari jasne, vendar pa jih ne prizemljiš ali realiziraš. Ko greš meditirati, se najbrž počutiš boljše, vendar večjih rezultatov ni, zato bežiš, ampak ko odpreš oči, je razkorak med željami in realnostjo še večji. To je potem začarani krog. Svetujem ti, da več pozornosti nameniš čisto zemeljskim dejavnostim in nič ne prizemljuje bolj od športa. Ko se boš malo spotil in tako prizemljil, boš tudi lažje pogledal na celotno situacijo. Takrat svetujem, da si postaviš steber božansko - zemeljsko (link do vodene meditacije je objavljen pod različnimi temami). Nato si predstavljaj sebe v življenju, predihaj moteče občutke, odpor, strah ipd. Ko čutiš, da popusti, lahko sprejmeš naslednje odločitve: Brezpogojno sprejemam življenje na zemlji in se z radostjo odpiram izkušnjam; Sprejemam odgovornost za svoje življenje; Postavljam se na mesto v življenju, ki si ga je izbrala moja duša; Odpiram se svojim sposobnostim in potencialom.

Vse to lahko večkrat ponavljaš. Predvsem postavljanje kanala (steber božansko-zemeljsko) bi bilo dobro, da je naša vsakodnevna rutina, saj se tako uravnovesimo, umirimo, smo bolj pri sebi, lažje ločimo med svojimi občutki in zunanjim dogajanjem in imamo širši pogled na vse, kar se nam dogaja. Srečno  :rose:  :prst:

Spoštovani,
tudi jaz imam že celo življenje občutek, kot da ne spadam na ta svet, oziroma da ne spadam v svoje telo. Zadnjih deset let imam občutek, kot da sem mrtva in se ne morem prestaviti z mrtve točke. Nikakor se ne morem spraviti dokončati diplome, nič več me ne veseli. Bojim se da nisem preveč dober zgled moji hčerki. Povsod še samo stresam jezo in žalost. Ne najdem se!!

Drugače poskušam čimveč delati na sebi, berem, meditiram, pa še vedno ne najdem pravega odgovora. Enkrat mi je en gospod razložil,da je moj problem astrološki, ker sem namreč trojna rakica. Vedno kompliciram, sem zelo neodločna, depresivna, pesimistična in me je vsega strah.

Prosim za kakšen dober nasvet, ker sem čisto izgubljena!
Najlepša hvala!
ranjena duša

Draga Tina,

najlepša hvala za odgovor. Se čisto strinjam z vsem napisanim. Očitno je res, da mi nedejavnost daje varnost, da mi ni treba iti ven iz svoje lupine in raje ždim notri in sem žrtev. Res pa je, da  ko odpreš ena vrata, se ti odpre še več drugih in potem ven padajo tako lepe, kot manj lepe stvari. Moj problem je predvsem preobčutljivost in kot sem že rekla prevelik strah. Zato sem se v nekem trenutku odločila, da se ne bom odločala in sem vse prepuščala drugim. Zdaj mi je pa resnično dosti, ker želim živeti in se imeti lepo.

V sebi imam nek tak občutek, kot da mi nekaj manjka, pa nikakor ne morem pogruntati kaj bi to bilo. Res je tudi, da sem kot otrok kar nekaj sanjala, a morda,  ker se mi želje niso uresničevale sem nehala sanjati in si želeti stvari. Nisem si več upala tvegati in sem raje izbirala "varno" a zame manj osrečujoče. Mogoče je tudi zato v meni toliko jeze in gneva.

Resnično upam, da se najdem in ugotovim bistvo zakaj sem prišla sem.
Upoštevala bom tvoje nasvete, še enkrat hvala zanje.

Lp,
ranjena duša