Pozdrav vsem,
kar nekaj časa je preteklo, da sem se končno spravila za Pc, da delim svoje občutke iz akademije.
Ponedeljkovo jutro, vikend akademije je za mano. Pogledam v petek in se spomnim kako me je bilo strah a hkrati v meni veselje, da grem lahko zopet in naredim novi korak ter pogled nase zdaj, tukaj...
Od zadnje delavnice ko smo delali s skalarnimi valovi se je v meni prebudila globina, prišla sem do otroštva, do svojega izvora strahu, sramote, negotovosti, bežanja, zaprtosti,... Občutki so preplavali na dan, kot bi se vrnila v otroštvo. Občutila sem jih v celoti, občutila vsakega posebej kako je preplaval moje telo, mene... Solze so se zlile in duša se je zbudila. Dolgo pričakovani odgovor kdo sem jaz, kaj se je dogajalo, od kod vsi te občutki negotovosti so privreli na dan. Pogledali so mi v oči in napolnili srce tako močno, da sem takrat v nedeljo in ponedeljkovo jutro občutila pravo zmedo v sebi. Nisem vedela kdo sem jaz, kaj je moj namen, prestrašena od vsega vikenda, a z znanjem do takrat po tiho vedela, da sem si sama želela priti do tega.
Mučilo me je kar nekaj časa, držala in nosila sem v sebi vso žalost. Sedaj razumem. Zaprla sem se vase, kot takrat ko sem bila otrok. A z vsem prejetim znanje sem se po tiho zavedala, da nisem več tam, tisti otrok. Prebudim se na trenutke, poskušam z vsemi tehnikami kar sem se jih naučila... Občutki in spomini so vsak dan prihajali na dan, kdo sem jaz in kaj se je dogajalo takrat. Počasi sem uspela spregovoriti, govoriti o tem, se zaupati nekomu. Napisala sem mail tudi Zoranu, ker sem vedela, da želim deliti svoje občutke s svojim učiteljem in sedaj vem, da je bilo to edino pravilno. On je vedel kaj potrebujem in zaupal je vame. Sicer sem si želela, da bi napisal, da naj pridem do njega, potrebovala sem morda tisto roko, kot bi iskala nekoga, rešitelja, a na koncu odkrila, da sem rešitelj Jaz. Ves čas iskanja odkrila sebe. Po tiho, z zanikanjem, pa sej to ni možno. Seveda so občutki vreli še bolj na dan, sledila je jeza, ki me je mučila v odnosih in trenutkih, ko me je razjezilo tudi tisto, kar me res nebi rabilo. A vse z razlogom, da spregovorim, govorim, o sebi, o svojih občutkih. Sprejmem sebe v celoti, svoj dobri del in slabi del, strahove. Samo takrat sem lahko v popolnosti jaz. Pri vsem tem iskanju sebe, premlevanju po dnevu in noči... Včasih neprespani od misli, spominov, sanj, sem sprejela roko tudi tistih deklet, ki so z mano v akademiji. Dovolila sem si deliti sebe z drugimi, pokazati svojo dušo. Prosila sem za pomoč, se odprla in prejela vse tisto kar sem rabila. Človek prejme vse lekcije in kar potrebuje, samo ko si dovoli. Tako se je zgodilo tudi meni. Ko sem spustila k sebi ljudi, me je spoznanje, da me nihče ne bo ranil, zapustil, itd. presenetilo. Ljudje so ostali ob meni med tem ko sem jaz izrazila sebe. Med tem ko sem jaz plavala med sivimi občutki, žalostjo, se utapljala v negotovosti,..oni so še vedno tam. Presenečanje zame, za dušo.
Sedaj v ponedeljkovem jutru se smejim vikendu, ki sem se ga tako s strahom a radovestjo veselila in razumem lekcijo. Waw. :prst: :rose: :srcek: Namreč seveda me je zopet fino pretreslo, dogajalo se mi je na polno in zopet mi je uspelo zbrati pogum in med pavzo stopiti, zaupati Zoranu. Z parimi vprašanji sva zopet hitro prišla do mojih odgovor, ovir v sebi, ki jih nosim. Za konec presenečanje. Jaz, ki delam v informatiki, kjer se spreminjajo dnevno stvari, ki sem diplomirala na temo upravljanja sprememb, ...sem se dejansko zapirala pred tem kdo sem jaz, pred spremembami, ki so se ves čas dogajala in so jih ljudje na zunaj opazili, a meni v duši ni to uspelo. Na poti domov mi je v avtu postalo slabo, lahko bi bruhala od vsega kar se je v meni dogajalo... Zato smo se z dekleti ustavile na počivališču. Da spregovorim in govorim. Zopet nisem ostala sama, ampak so bile ob meni, se pogovorile in z vsem znanjem, uspele priti do mene, do moje duše, da sem spet spregovorila. Uspelo mi je 
A one niso bile tisti poslušatelj, s katerim si želim spregovoriti. One so bile most, trden, vesel, vztrajen, kot vedno in mi stale ob strani. To sem rabila, podporo, da sem uspela stopiti pred mamo, s katero sem želela veliko tega deliti in me je tako tiščalo. Ob podpori deklet in vesolja, vsega dogajanja, ki se je odvijal v meni, mi sedaj ni preostalo nič drugega kot da se soočim z vsem.
Vesela, ker lahko rečem, da mi je uspelo. Spregovorila sem z dušo, s katero sem si tako želela. Na miren in ljubeč način, kakršnega sem si želela. Vse kar je bilo v meni sem po tiho počasi spregovorila in delila. Nikoli prej nisva šli tako daleč in seveda ni bilo lahko, a sedaj sem dobila potrditev, da lahko in se da spregovoriti, ko le sam verjameš v to.
Sledila je ekstaza olajšanja po celem telesu, občutki so me preplavili, a sedaj niso bili tisti slabi, ker sem jih uspela zamenjati z zaupanjem, ljubeznijo, mirom, razumevanjem, spoštovanjem.... Pogled v mamo ni bil enak, bil je nekako drugačen, kot nebi bila ujeta več v njo in njene strahove, ampak sem izstopila iz tega kolesja. Uspelo mi je! Vriskalo je v meni in duša se je zlila z mano. Sedaj razumem kdo sem jaz, sedaj razumem svojo nalogo, poslanstvo, kot dabi seodprlo vesolje in mi povedalo, da je tukaj zame. Tisti nekdo zgoraj je, jaz to vem in sedaj mi je to tudi pokazal, sedaj to tudi razumem.
Rodila sem se ponovno ali prebudila, kakorkoli danes sem vesela, da sem živa in živim. Vesela sem kdo sem in kaj vse mi je življenje dalo na pot. Brez vsega tega danes nebi bila to kar sem.
Ljubezen, sanje, odprto srce delajo čudeže in sedaj lahko rečem, da se veselim novim izzivom.
Hvala akademiji, hvala Zoranu in Urški ter seveda hvala skupini. Vedela sem, da sem na pravi pot a sedaj komaj stopam na njo in se odprto veselim nadaljevanja :srcek: 
Lep pozdrav,Nina
, ter vtisi našega dela in učenja. 
