Odtujenost

Živjo!
Zadnje čase kar nekaj delam na sebi, in sem se zavedla nekaterih svojih vzorcev. V otroštvu so mi starši veliko govorili da sem preobčutljiva, in sem sedaj v odraslem življenju nekako ponosno ugotavljala, da me veliko stvari ne gane, kot da sem pač flegamtik. Zadnje dni pa sm dojela, da v bistvu sploh ne gre zato, da ne bi bila občutljiva oz da me stvari ne morejo vržti iz tira, ampak da nekako kar ne čutim več. Da gre v bistvu za en tak občutek, da nisem del tega sveta, kot da se me ne tiče. Po moje sem postala čustveno otrpla.
Nimam več nobene strasti do nečesa (razen mogoče do ene, pa mi vsi govorijo da je malo preveč ambiciozno), ničesar se res veselim, zelo redko me kaj razjezi ali prizadene (takrat to tudi skrijem)...Še z letala sem skočila da bi kaj čutila, pa mi je bilo v zraku dejansko malo dolgčas 

Kot da bi bila malo mrtva v sebi. Verjetno se je to dogajalo postopoma, ker imam nase tudi drugačne spomine (lahko pa se jih tako samo spomnim).  Ne vem kako naj razložim, sicer funkcioniram v redu, živim odgovorno finančno in do drugih ljudi, ampak se počutim kot robotek. Dejansko me ljudje sprašujejo zakaj nikoli ne pop****, zakaj sem tako ravnodušna. Neka sodelovka je rekla da sem zanjo en tak "zen", ker se nikoli ne jezim, mogoče na hitro tako nekomu deluje, v bistvu gre pa za to, da me nič ne gane.
Tudi ko govorim z ljudmi, se mi zdi da sem programirana, neka igra ki jo pač igraš da si tak kot je sprejemljivo v družbi. Tako priučeno.

Mogoče ima vse skupaj kaj s tem, da mi je Urška nekoč že omenila, da se ji zdi da sem se že kot otrok namenoma ugasnila?  Kakorkoli že, če adrenalinski športi ne pomagajo,  , tudi reiki ne (sicer mi na splošno odgovarja, ampak tega mi ne uspe razrešiti),...to mi vpliva na vsa podorčja seveda, ker sem kot en zombi.

Vesela bi bila kakšnega nasveta