Imam kar nekaj težav, katerim ne najdem vzroka in katerih se ne morem rešit.
Ljudje me vidijo kot simpatično in pozitivno punco (ne govorim o teh mojih težavah drugim), sama globoko v sebi pa trpim.
Lejla, pozdravljena
Tvoje težave me precej spominjajo na te, ki sem jih imel in imam sam.
Prvo, ki prevlada je, da se nikakor ne morem sprostit v življenju in zaživeti. Kot, da me nekaj ovira, da ne morem naprej.
Sploh se mi to dogaja, če je v družbi več ljudi, sem napeta in nevem kaj povedat, sem zadržana. Ko sem sama je vse drugače, sem jaz jaz. Ali preprosto taka sem ali za to obstaja kakšen vzrok?
Tudi to mi je precej znano...
Kaj pa bi želela, da bi lahko povedala, in ali gre za tvojo lastno željo, ali za izpolnjevanje pričakovanj drugih?
Drugače meni tole zveni kot strah pred izgubo nadzora situacije, lahko tudi v kombinaciji z malo manj samozavesti (to boš bolje vedela sama). Eden možnih vzrokov je lahko kakšna negativna (morda potlačena) izkušnja iz tvoje preteklosti, ali kaj tretjega, morda "programiranje" oz. vpliv s strani katerega od sorodnikov, prijateljev? Nekaj od tega je (ali je bilo) v mojem primeru...
In pa, kaj vidiš najslabšega v taki situaciji, kar se (ti) je kdajkoli zgodilo? Ponavadi, ko se ljudje pogledamo tako od daleč, vidimo, da dejansko ni bilo tako grozno in bi lahko bilo dosti slabše. Sploh pa, koliko bi bilo realne verjetnosti, da bi se dejansko ponovilo? Pa tudi zdaj smo modrejši za izkušnjo. Kaj pa so vse tiste najboljše stvari, ki se lahko zgodijo? Z upoštevanjem zakona privlačnosti se lahko pre-usmeriš na slednje in izžarevaš raje takšno notranje počutje in katero bo privlačilo enake energije.
Dihanje in prisotnost (zavedanje; lahko tudi zavedanje svojega umirjenega dihanja) pomagata za se umirit.
Nekaterim ljudem pa je bolj všeč pogovarjati se v intimnem okolju, kjer lahko stečejo globlji pogovori, in pa ne maramo praznega klepetanja zavoljo klepetanja samega; morebiti se tu bolj najdeš tudi ti?
Da preidem na drugo temo, in sicer sekiranje. Primer: ogromno se sekiram zaradi družine, kako bodo preživeli, kako bodo plačali račune... Živim sama, oni živijo drugje. Nikakor si ne morem dopovedat, da imam svoje življenje.Tako, da dostikrat sem slabe volje zaradi tega. In kar se tiče družine se tudi bojim smrti, ne moje ampak njihove. Samo, da pomislim na to, da koga izgubim mi že postane zelo hudo in zaradi tega tudi jočem.
Tudi mene preveč skrbi glede družine, poskušam jih opozarjat na stvari - da bi jim in nam vsem bilo lepše, a preprosto niso dovzetni in se poskušam sprijaznit s tem, da je to njihova svobodna volja (katero moram spoštovati) ter da si ponavadi sami izbiramo svoje izkušnje in lekcije, ki naj bi se jih v življenju naučili...bodo dojeli, ko pride njihov čas. Jaz se bolj kot njihove smrti bojim tega, da bi morali trpeti, kar pa se tudi zgodi in je za kakšno stvar lahko že prepozno. In, a veš? Resda smrt prinese žalovanje, a po svoje tudi neke vrste olajšanje, saj osebi oz. duši ni treba več trpeti; gre na lepše, nazaj v duhovni svet, ki je poln ljubezni in kjer se nekoč ponovno združimo.
V zadoščenje nam je lahko, če vemo, da smo naredili vse, kar smo lahko in hkrati pustili drugim, da so se lahko odločili in sprejeli odgovornost sami zase.
Ne vem, če ima to kaj zveze s tvojo situacijo, a mogoče vseeno izluščiš kaj zase.
Do malo več dušnega miru in sprejemanja meni pomaga material, kot so npr. knjige Michaela Newtona; toplo priporočam vsakomur.
Potem doživljam po mojem mnenju pretirano empatijo v zvezi z živalmi in ljudmi. Precej trpim ob tem, če vidim, da kdo trpinči živali ali ljudi (to sicer dosti manj). Kdaj se zgodi tudi, da cel dan razmišljam samo o tem če npr. zjutraj preberem kakšen članekna to temo) in ne morem nič naredit ali se kaj dosti pogovarjat. Kar pa se tiče ljudi, me pa prevzame prekomerna žalost, ko vidim, da nekateri ljudje nimajo denarja niti za hrano, predvsem se mi smilijo otroci. Me resnično prizadene.
Empatija je sicer prav zaželena lastnost oz. sposobnost (za razliko od narcisizma/psihopatije), dejstvo pa je, da en sam ne more pomagati vsem, še manj pa vsem hkrati. 
Lahko naprimer svoja občutja vzameš kot motivacijo za načrtovanje in dosego nekih višjih ciljev, ki bodo pripomogli k odpravi vzrokov, da se vse tisto ne bo več moglo dogajati.
Mogoče pa bi se lahko malo bolj izogibala takšnim člankom? In dramatičnim verižnim mailom, kateri služijo zgolj za izkoriščanje takšnih lastnosti ljudi, za namen neproduktivnega širjenja drame.
Za hitro odpravo takšnih negativnih čustev pa pomaga zapustit prostor, malo telovadit, igra z žogo, dovoljšnja miselna zaposlenost (miselne igre, računanje na pamet), pozitivna in hitra glasba (lahko tudi glasna - tako da ne moti drugih), po možnosti vse to hkrati. Nekaj, toliko, da se "spucaš", da boš lahko normalno funkcionirala naprej.
Na koncu pa moja največja ovira: nikakor, da dokončam študij (diploma). Ne morem se spravit zraven in konec. Kot, da me nekaj ne pusti zraven. In s tem je povezana še ena šibka točka in sicer odlašanje. Če se le da, stvari, ki morajo biti postorjene, odlašam in odlašam.
Imam identičen problem, svojih vzrokov in razlogov se v glavnem zavedam, ampak če želiš in misliš, da bi ti lahko pomagalo, se problema lahko poskusiva lotiti skupaj.
Še to, da povem, ogromno sem že naredila na sebi in za sebe, sedaj pa moram rešit še to. Nevem mogoče pa je problem samo v eni stvari in bo steklo vse skupaj naprej kot mora...
Rada bi naredila konec tem mojim tegobam ter zaživela polno življenje. Vesela bi bila kakšnega vašega odgovora.
POPRAVEK:
Upam, da sem kolikor-toliko pomagal (bil bi vesel tvoje povratne informacije), laže in bolj efektivno pa je to delati skozi pogovor, ko ni treba toliko predpostavljati.
Lahko pa se najde še kdo, ki ima še kako perspektivo in nasvet, kakšne globlje duhovne uvide pa morda podajo lastniki foruma & kompanija.
Kot kaže, pa se tu povečini samo bere...
Srečno razrešitev težav ti želim! Pa poročaj kaj, kako ti gre?
