Iskalne možnosti (Stran 2 od 3)

Jaz pa sem delala na vrtu. Štihala sem, po domače povedano. 

A je včeraj kdo bil na predavanju Dalajlame?

Lindy, to o domotožju mi je znano. Nimam nobenega učenega nasveta. Nauči se sprejeti in sprejemati to bivanje. Sprejmi ga kot šolanje in kot pridobivanje izkušenj. Ne vem sicer, koliko si stara, nekako sklepam, da si mlajša. Tudi leta in izkušnje naredijo svoje. Jaz imam sicer pri sebi že nekaj časa občutek, da naredim premalo za stik z višjimi nivoji, a ko bo čas, bo že tako, kot mora biti. Bi hotela napisati, kako ohranjaš stik z višjimi nivoji?

Ja, za to predavanje gre. Nisem vedela, da ga ne bo, in sem šla. Tam so povedali, da ga ne bo, ker nimajo prevajalca. Je pa bila tam še Soname, pevka, ki je imela v četrtek koncert, na katerega nisem šla.   Na začetku sta oba meniha  opravila molitev. Bilo mi je izjemno. Nato je eden izmed njiju povedal nekaj splošnega o življenju, biti dober, trpljenju... Soname in drugi menih sta prevajala. Soname je tudi pela in veliko govorila , nato je pozvala, da ji še zbrani pomagajo in so peli vsi in sem pela še jaz in še meniha sta pela njene pesmi. Vzdušje je bilo zelo sproščeno, le ljudi je bilo zame občutno preveč. Ampak jaz se med Tibetanci, kolikor sem jih srečala, vedno počutim, kot da sem prišla k domačim. Mene je vse skupaj ganilo.Sem pa tudi v takem obdobju, da se 'nežim'.
V torek pa bom šla na predavanje in v park pa pred Prvo. Sem v službi tako 'preračunljivo' zorganizirala, da se bo zgleda izšlo. 

Kje pa si izvedela, da predavanja ne bo? Rada bi bila na tekočem, a ne poslušam radia in tudi televizijo pred večerom redkom vklopim, če sploh. :rose:

Tudi jaz vam želim, da se imate lepo ta podaljšan vikend.

Me pa malo jezi , da ne smem delati na vrtu na veliki petek, pa na velikonočno soboto, pa nedeljo in še v ponedeljek, pa na cvetno nedeljo tudi ne.  Pravijo, da s tem užališ druge. Ampak jaz lahko delam zunaj samo na take dneve, saj sem sicer v službi, vrtiček je pa daleč. 

Ne vem, če sem najbolje razumela tvoje vprašanje. Če meni zmanjkuje energije in čutim, da več ne bo šlo, poskusim več stvari. Grem na sprehod na bližnji hrib, intenzivno se zavedam vsakega trenutka tu in zdaj in sem hvaležna zanj. Potrudim se razumeti to utrujenost kot izziv, ob katerem se bom nekaj naučila o sebi. Včasih, če se mi zdi, da bom postala malo depresivna, se lotim povsem vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, kuhanje, pospravljanje, šivanje. Včasih pa samo ležem na posteljo in gledam televizijo. In če čutim, da me služba ovira, si rečem, da moram biti hvaležna zanjo in da se moram naučiti v službi počivati.     

Jaz sem res imela od nekdaj težave z 'ljudskim sistemom'. Imam čisto neke druge (moralne, etične, ...) norme, nekatere Zemeljske pa zelo strogo dojemam in sem dolgo bila zgrožena, da so lahko tudi meni nadrejeni tako 'pokvarjeni'. Še dolgo v zrelo obdobje sem verjela, da so na položajih moralno in etično čisti.            Počasi sem se naučila, da tako pač je in jih skušam ne obsojati, ampak sprejemati. Je pa bilo zelo hudo, včasih se mi je zdelo, da ničesar ne razumem, da sem preobčutljiva. Vedno sem bila pripravljena se zavzeti za sodelavce, izpostaviti problem, potem pa sem bila 'tepena' le jaz, drugi so pa poniknili.    Potem sem se naučila, da jih morma razumeti, ampak glave mi pa ni potrebno nastavljati. So bili kar malo presenečeni.

Meni je razlaga, da sem vesoljec , prišla prav v tem smislu, da me je sprostila in da sem začela verjeti, da nisem sama kriva. Potem je šlo vse nekako na bolje. Že od zgodnjega otroštva sem sicer bila priljubljena, ampak nikoli nisem mogla čutiti pripadnosti skupini in še danes ne morem. Sem sicer lojalna, ampak 'njihova' pa nisem. Mislim, da  meni bližnji čutijo, da se mi nikoli ne bodo mogli zelo pibližati. Je pa v veliko pomoč, če greš skozi življenje z osebo, ki razume  in se trudi razumeti.   Včasih sem se res počutila, kot da dem nekaj deset centimetrov nad sabo, da nisem v sebi. No, zdaj vem, da moram biti veliko zunaj, delati z zemljo, torej na vrtu, tudi delo na terasi z rožami je bolje kot nič in prilagodila sem si nekatere tehnike, da se prizemljim .
O mojstrih življenja na Zemlji se pa tudi jaz večkrat vprašam, če jim je/je bilo lažje kot meni.

Urška, hvala. Še posebno zadnja poved mi bo najbrž nek moto nekaj časa. 

Jaz sem bila enkrat na individualni terapiji in nisem vedela, da bo regresija del tega,   ker najbrž sploh ne bi šla. Zakaj se nisem natančno pozanimala, ne vem. No, je že moralo biti tako. Pa nisem nek obsedenec s terapijami.
In potem ..., razumela sem, zakaj so moje reakcije na nekatere situacije včasih tako nenavadne in lažje mi je. Imam pa občutek, da sem se tam nekje izgubila, oziroma kot da nisem mogla naprej, da nisem videla vsega. Včasih, če o tem razmišljam, se sprašujem, da morda nisem bila povsem sproščena in da nisem bila pripravljena razumeti/prenesti tistega dogajanja  v celoti. Je to možno? Če greš ponovno na regresijo, je možno, da nadaljuješ od tam, kjer si se 'izgubil'? Morda je to bedasto vprašanje.
Mislim, da se ti pokaže vpogled v stvari, ki jih moraš razrešiti v obdobju, ko greš v regresijo. Torej sklepam, da če ne bodo stvari dozorele, tudi 'nadaljevanja' ne bo. Vem, da pišem o tem, kot da bi šlo za TV-program.

Še nekaj me zanima. Če si v prejšnjem življenu bil del življenja nekega drugega planeta, se ti tudi to lahko odkrije? Kakšne podobe se odkrivajo? Kako  zgleda nematerialna oblika življenja tam? Zgolj firbčna sem. Morda pa bi to bila nova tema.

LP

No, jaz nisem ravno ekspert, ampak  mislim, da je najboljše, da vse, kar se ti dogaja, sprejmeš po načelu, da se vse mora zgoditi, tako dobro kot slabo.  Po mojih izkušnjah pa čez čas ugotoviš, kaj si takrat, ko je bilo 'divje', predeloval. 

Celovita osebnost pa, mislim, da postaneš z leti, pa še takrat, se mi zdi, je nekaj razpok, ki jih je treba zakitati, ali pa lukenj, ki jih je treba zašiti. Pravzaprav celovit postajaš skozi odnose z drugimi, ko se učiš o sebi. In vedno greš v nekem smislu brezvezen/nevezan v vezo.

Hm, stvar mi je zanimiva. Pravzaprav bi bilo logično, da bi uporabljali pentagram, ampak ga pa niso. Morda gre za 'napako', recimo niso narisali pet krakov ampak šest po pomoti, kot pač nastajajo variante ali inačice pri ljudskem slovstvu, ampak malo mi je čudno, da bi se tako 'zmotili'. Bi bilo pa možno, če niso poznali ali razumeli globljega pomena simbola. Ker pa gre za krščansko okolje, bi bil pentagram bolj logičen.  Še vedno pa velja, da ko grem tja, bom radovedna.