Iskalne možnosti (Stran 3 od 3)

Ne vem, če sem izbrala najprimernejši naslov teme, jo pa čutim kot tisto, ki sodi k duhovni rasti.
Vsake toliko časa, včasih mine tudi nekaj let, se spomnim dogodkov iz otroštva, ki si jih nisem znala in ne znam pojasniti. Občasno se mi je v otroštvu, stara sem morala biti manj kot šest let, ob eni strani hiše, v kateri smo takrat živeli, dogajalo, da sem videla malo nad tlemi nepravilno mrežo zlatih vrvi ali zlatih cevk. Ponavadi sem jih videla le takrat, ko sem tam šla sama. Enkrat sem to omenila mami, ki ni razumela, da tako čudno hodim, saj nisem smela stopiti na te zlate vrvi, in šele takrat sem ugotovila, da pa ona tega ne vidi. Spomnim se tudi, da sem se takrat, ko sem to videla počutila nenavadno, a prijetno, in da sem včasih poskušala tudi priklicati tak občutek, da bi te debele niti spet videla, spet drugič pa sem se bala, da se bodo te niti pojavile. Mislim, da ni šlo za domišljijo. Ali pač? Se mi pa zdi, da sem to izkušnjo nekako potisnila vase, pozabila pa je očitno nisem in vsake toliko se spomin oglasi. Kaj je bilo to? Čemu? Včasih sem to komu omenila, pa nihče ni videval česa podobnega.
Kot zelo majhna sem tudi nabirala kamenčke, take ki so se mi posebej svetili, čeprav se drugim niso. In ko so me zvečer pripravljali za spanje, so mi spraznili žepe, kamenčke pa odnesli ven. Zdaj se mi pa kamenčki že dolgo več ne svetijo.

Obstaja kakšna razumska ali 'nerazumska'  razlaga tega? Zakaj taka videnja izginejo? Ali izginejo, ker nisi povezan s sabo?

V zadnjem letu in pol se mi je že dvakrat primerilo, da sem se morala v službi ukvarjati s človekom (dvema osebama) z osebnostno motnjo (psihopat) in z vsemi težavami, ki jih tak človek prinese (enkrat potrjeno tudi s strani uradne medicine) in na srečo ne istočasno ali še ne istočasno.  Razumem, da se stvari dogajajo, ker se morajo zgoditi, in da se ob njih učim. Trudim se sprejeti, razumeti, čeprav so izkušnje blazno naporne. Ne verjamem v naključja, je pa malo nenavadno, da sem v tako kratkem obdobju imela ravno jaz glavni stik. Da ne bo pomote, težave so povzročali tudi mnogim drugim v službi, a mojim sodelavcem ni bilo potebno imeti toliko rednih srečanj s tema osebama. Predvsem sem se začela spraševati, ali morda delam kaj narobe, čeprav je enkrat ta oseba bila zunanji sodelavec, enkrat pa meni podrejena (uf, ne maram tega izraza), meni dodeljena oseba. Sebe tudi vidim kot človeka z lažjimi osebnostnimi motnjami.   Veselilo me bo, če bo kdo razmislil in napisal kaj o tem. Pa še to, do obeh sem še pred težavami bila zelo prijazna, razumevajoča, a odločna.