Iskalne možnosti (Stran 1 od 3)

Pozdravljen, Zoran.

Oglašam se, ker sem se znašla pred težavo, za katero čutim, da je nekako več ne obvladam, oziorma jo vedno manj obvaladam, in tudi rešitve prave ne najdem.
V nekaj dneh se mi je vselej, ko sem bila v družbi sodelavcev in se počutila lepo ali še kar lepo, primerilo, da se je začel kot nek napad panike, občutek da bom izgubila razsodnost, kot da me bo ali zmanjkalo ali pa se mi bo zmešalo. Težko diham, imam občutek, da težko diham, da se mi stisne grlo in jezik zapre dihalne poti. Potem se seveda občutek poglobi in tako je krog sklenjen. Razvila sem sicer tehnike, ki mi pomagajo, torej z umom mi še nekako uspe počutje vnesti v nek tir. Pri iskanju vzrokov pa se nekje ustavim tam, da želim vse nadzorovati in da ne želim sprejeti sprememb, da sem oblastniška. Težava je tudi v tem, da več ne ločim, ali je so to res vzorci, ki jih zaznavam, ali pa so me preprosto sugestije drugih prepričale v to. V nekih situacijah delujem kot robot, sem groba v tonu besed in se preprosto ne razdajam drugim več tako. Nekak je problem, da se novim ljudem na delovnem mestu zelo odprem, preveč morda, potem pa ob nekih dogodkih sunkovito, morda histerično, zaprem. Ne vem, če je vse to povezano. A bi mi, prosim, lahko pomagal vpogledati v vse to, da bi se lahko učinkovito lotila dela na sebi. Zdaj se mi zdi, da bolj nekako ihtavo kopljem po sebi in si projiciram neko grdo sliko vsa nekako razpršena. Zavedam pa se, da je tudi grdo od mene, da pišem po dolgem času, ko imam težave.

M.

Hvala za spodbudne besede.  :rose:

Urška, prosim, oprosti. Spregledala sem tvoje vprašanje o receptu. Me veseli, da ti je uspelo najti recept. Pred 24. sem imela namreč noro veliko dela in sem bila manj na spletu ali pa manj pozorna ,potem pa me ni bilo v 'civilizaciji' (na vikendu nimam interneta). Imam pa še en dober recept za izdaten božični kruhek, ki ga spečeš v prvem adventnem tednu, potem ga pa pustiš počivati v hladilniku tri tedne, da se vse lepo prepoji. Poln je mandelnjov, lešnikov, arancinov, citronatov, kandiranih češenj in še. Če želiš morda za naslednje leto ali pa za kdaj tako vmes, zapišem recept, da se malo 'odkupim' za svojo šlamparijo.

S knjigo Marlo Morgan je najbrž podobno kot s knjigo Lobsanga Rampe (Tretje oko) in s knjigo Mishe Defonseca (Preživela z volkovi). Vsi avtorji so priznali, da so zgodbe izmišljene. Da pa ljudje radi berejo/beremo take zgodbe  in da nas mnoge navdušujejo, pa kaže na to, kako smo lačni zgodb, ki opisujejo življenje povezano z naravo in tistim nad. In rastoče zanimanje za tovrstne zgodbe v zadnjih desetletjih je znak za spremembe.

Moj edini plan oziroma upanje je, da 24. uspešno zaključim v službi nek projekt in da kolikortoliko pri močeh grem na vikend z dobrimi knjigami. Pecivo speče moj ata, ki to že od nekdaj rad počne in nima ravno pravega otroka, ker nisem nora na sladkarije, tako da za druge več ostane. Najbrž mi bosta z mamo spet naložila peciva za četrt leta. Ponavadi spečeta domači sadni kruh s posušenim sadjem z njunega sadovnjaka oz. vrta, pa enega takega bol nobel, ki je že v hladilniku, kjer mora stati tri tedne, pa take in drugačne kroglice, rezine. Po tem se mi ne ljubi več peči, ker ne pojemo. Dobra sladica, ki bi jo pa zdaj takoj jedla, pa je taka: mandelj daš v razkoščičeno suho slivo, to namočiš v testo in ocvreš. Super. Pravzaprav sploh ne razmišljam o hrani na božični večer, ampak samo o miru, miru ... Mislim, da bom zadovoljna s kako tortiljo, če mi jo bo kdo pripravil . Očitno ne bom nič božična. No smrečico bomo okrasili. Vzdušje pa bo od vseh božičev še najbolj božično: kamin, topel čaj, stara lepa hiška, malo snega, svež zrak in hribi tam v daljavi. 

Če opazujem nekatere ljudi, se mi zdijo kot ladje z razpetimi jadri, a še morajo vklopiti motor zraven, da je dovolj hitro. Ko sem živela tako, sem bila zasvojena s cilji. Zdaj včasih jadram z razpetimi jadri, včasih jih pa spustim in pustim, da me nese tok. Vedno je zanimivo, ni pa vedno lahko. Včasih sem se obremenjevala, da nisem bila več tako ciljno usmerjena, na osnovi opazovanja se mi je zdelo, da je to normalno. Zdaj vem, da sem bolj tekač na dolge proge, pa naj si bodo hobiji ali pa delo. Če je treba, se osredotočim na cilj in stvari meljejo, če je treba tudi desetletje. Tudi če ga ne dosežem, vem, zakaj. Učim se živeti zdaj, v tem trenutku. Prej sem vedno živela v preteklosti in prihodnosti in pri dvajsetih ugotovila, da sploh ne vem, kako diši jesen.

Jaz sem mariborska tečajnica in se po prvem delu zanimivo počutim. Nekaj več sreče čutim v sebi, vsakodnevni pripetljaji mi prinesejo nasmeh na usta, čeprav bi  mi nekateri prej včasih dvignili  pokrov. To mi je všeč.  Prehlad, ki se me je lotil pred delavnico, je kazalo, da je med delavnico minil, pa se je po delavnici vrnil v velikem slogu. Čeprav sem sicer odločna, sem ugotovila, da sem v službi malo bolj stroga , dosledna, a mirna. Imam nek obutek širine in ko pridem domov in ni veliko zvokov, imam na obdobja občutek, da sem jaz eno s sobo,  s stvarmi itd. Sedaj moram to še negovati. In čutim, da sem na pravi poti.  :rose:

Ja, tako določa šolski koledar za OŠ (http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov … _1_del.pdf) in tudi za SŠ je, kot sem videla, isto. Včasih se sicer zgodi, da katera šola ta dan opravi kdaj drugič, a, če se ne motim, za to potrebuje soglasje ministrstva.

Moje sporočilo lahko izbrišete, če mislite, da navaja na škodljive snovi.  Toda zdravilo, ki ga je priporočala moja oma za čim manj težav žensk po štiridesetem, je šilce prave domače slivovke na tešče vsako jutro. Samo toliko in nič več. V moji širši družini so si res pomagale tako, sicer s predsodki, ker pač nobena ni hotela biti alkoholik.   Res pa je, da ni bilo nobeni potrebno z avtom v službo. In je delovalo. Leta kažejo, da bi morala s tem začeti tudi jaz.

Ko sem bila še mlajša, sem 'prepustiti se toku' razumela, da bo nekaj  prišlo, tudi če ničesar ne bom storila in tudi če bom ležala doma na kavču in gledala v strop. Po izkušnjah lahko rečem, da se ob pasivnosti nič ne zgodi. Biti moraš aktiven, početi stvari in potem pride samo tisto, kar mora priti. Ne vem, če je to, kar ti sedaj pišem, to, po čemer sprašuješ. Poglej, zelo zelo dolgo sem si želela imeti svoje stanovanje, iti na svoje. In ko je bila želja izvedljiva tudi s finančne plati, nisem našla ničesar, kar bi mi ustrezalo, bili so približki in nisem se odločila za nobenega. Nekoč davno sem izgovorila željo, da bi si pa želela res prav eno, ki se mi je zdelo idealno, a ni bilo na prodaj. Počasi sem obupavala in si rekla, da si bom vzela odmor od vsakodnevnega iskanja in da ko mi bo neko stanovanje namenjeno, bo že prišlo. Tako sem se tudi sprostila, nisem bila napeta itd. Prepustila sem se toku. In potem sem se s prijateljico dogovorila, da greva po gobe, prišla sem po njo in nekako ni mi več bilo za po gobe, čudno sem se počutila in tako sva se odločili, da ostanem pri njej. Ker je tudi ona iskala hiško za vikend, je rekla, da bi, če me ne moti, malo spet pogledala spletne oglase. Nato sem to za stanovanja storila še jaz, čeprav nisem imela nikakršnega namena resno iskati naprej. In glej, prodajali so stanovanje, ki sem si ga nekoč tako želela. In v roku ene ure sem že bila na ogledu in se odločila zanj. Ne pripisujem naključju, da me je nekaj zadržalo v dolini in nisem šla po gobe. Verjamem, da se je to preprosto moralo zgoditi. Takih doživetij imam več. Prav zanimivo mi je, kaj se dogaja, ko grem v knjižnico in si želim kakšne dobre knjige. Če grem tja napeta, ne najdem ničesar, razen če sem si že prej napisala naslove. Če se sprostim, predam, pa me kar samo vodi in ponavadi najdem stvari, ki me navdihnejo in me usmerijo k raziskovanju česa novega.
Mislim, da je pomembno, da se imaš rad, da se sprostiš, da v mislih izrečeš priprošnjo tistim nad sabo ali ob tebi. In ne jezi se, če te ne uslišijo, ko to želiš. Zase vem, da se predvsem z višjim ne smem pogajati v stilu ' če mi boš pomagal pri tem/dal to, bom jaz naredila to in to' ali ,zdaj sem naredila to, zdaj pa ti, prosim, to', ker ne bo šlo.
Včasih tudi vem, da počnem stvari, ki bi jih lahko naredila drugače, a  v nekem trenutku ne gre, in  moja dodatna aktivnost stanje samo še poslabša, vendar gre tu bolj za aktivnost v krču. Predvsem mislim, da je prav, da se ima človek rad z vsemi svojimi napakami, da z dejanji namenoma ne škoduje drugim, da poskuša razumeti svet okoli sebe in ga spoštuje, čeprav mu ni blizu, da se zahvali za vsako pozornost in tudi težko preizkušnjo. In takrat te prevzame občutek, da te 'nekaj' vodi in te ima rado in te vodi v in skozi situacije, ki jih potrebuješ za svoj razvoj. :rose:

Pravzaprav ne. Povsod je bolj znan pentagram. Okvir za fotografije pa je bil v obliki merkave le pri njih. Tako da ...
Nekje sem našla tako lepo razlago pentagrama, da mi je kot simbol lepo razumljiv. Bom poiskala.