Iskalne možnosti (Stran 56 od 72)

Šamansko potovanje in odkritje živali moči

Šamanizem predstavlja prastaro zdravljenje in je ena od najstarejših poznanih oblik duhovnosti na zemlji. Uporabljal se je od prastarih časov pradavnine in uporablja se še danes, najdemo ga v mnogih različicah ter skoraj med vsemi ljudstvi sveta.

Bistvo pravega šamanskega delovanja je v zdravljenje – zdravljenje sebe, drugih in zdravljenje matere zemlje.

V šamanski kulturi obstajata zgornji svet, svet nad oblaki, ki je dom angelov, boginj, bogóv, mojstrov vnebovzetja, …. In spodnji svet, svet pod zemljo, ki je dom »zemeljskih angelov«, duhov živali, rastlin in neorganskega sveta (gore, kamni, ogenj, voda …). Le-ti lahko postanejo naši varuhi, zaščitniki in vodniki, ki nas popeljejo varno in v naše najvišje dobro skozi življenje na zemlji.

V zahodni kulturi ter z razcvetom new age-a smo se zahodnjaki posvetili predvsem navezovanju stika z zgornjim svetom. To pa je povzročilo neravnotežje v našem energijskem sistemu. Če se v meditaciji povezujemo le navzgor, bomo »navzgor« tudi ostali. To vodi k neprizemeljenosti, neobčutenju svojega telesa, občutki, da se nas ne upošteva, pomanjkanju energije za uresničevanje idej, ki jih skozi meditacijo dobimo, živimo kot duh in kakor pravi reklo – ne poznamo uživanja življenja s polno žlico.

Povezovanje s spodnjim svetom nam omogoča zemeljsko podporo, realizacijo naših idej in želja in lažje življenje.
Velika razlika med pomočniki iz zgornjega in spodnjega sveta je ta, da se pomočnika iz spodnjega sveta zavedamo. Vemo kdo je naš pomočnik, na kakšen način nam pomaga, pri kateri stvari nam pomaga, na kak način nam pomaga in za katero stvar nam pomaga.

S pomočjo živali moči se nam aktivira imunski sistem, da smo sposobni zaznati svojega notranjega zdravnika in se samoozdraviti. Samoozdravitev je mišljena, da se ozdravijo razne bolezni, odvisnosti, kot tudi navade in prepričanja. Dobimo potrebno energijo in moč, da naredimo tisto, kar si prej nismo upali. Predvsem pa nam žival moči pomaga, da imamo dovolj energije, povrne nam življenje v nas.

Primer:
Konj kot žival moči nam pomaga pridobiti moč, da se svobodno izražamo, gibljemo, potujemo, da se osvobodimo in rešimo prepričanj in  navad, ki nas omejujejo – enostavno nam da svobodo v duhu. Konj pomaga tudi, kadar izgubimo strast in zanimanje za spolnost. Takrat nam pomaga prebuditi spolno poželenje, moč in vzdržljivost.
Kuščar kot žival moči nam pomaga pri spretnosti, nežnosti, jasnosti - v namerah in dejanjih, kot tudi pomirja deloholike. Pomaga zmanjšati  čustveno, mentalno in  telesno preobčutljivost. Pomaga tudi pri regeneraciji telesa, spontanosti, sanjah in vizijah.

Oba svetova sta za naše zdravje in dobro počutje pomembna, mi pa smo tisti, ki vzpostavljamo ravnotežje med njima, z ravnotežnim vzpostavljanjem stika med obema svetovoma.

Šamansko potovanje in zdravljenje
Šamani verjamejo, da ima vsak človek svojo žival moči. To je duh živali, ki predstavlja določeno živalsko vrsto. Žival moči nam pomaga živeti, nas ohranja zdrave, razumne in vitalne. Živali moči pomagajo nam, ljudem, živeti življenje na zemlji bolje in nas povežejo z energijami matere zemlje. Brez živali moči nas spremlja občutek praznine, smo brez volje, radosti in moči, nepovezani z življenjem, sami s sabo in z materjo zemljo. Posledično lahko zbolimo, pademo v depresijo ali se nam dogajajo kakšne druge težave, ki nam lahko škodijo (odvisnosti, fobije …)
Vsak otrok ima v otroštvu žival moči, skozi odraščanje pa se velikokrat zgodi, da človeka žival moči zapusti.
V civilizacijah, kjer je prisoten šamanizem, se uporabljajo iniciacije za prehod v odraslost, s katerimi pomagajo odraščajočemu, da si obdrži svojo žival. V zahodnem, razvitem svetu je šamanizem zatrt skoraj do korenin. Zatrta je tudi zavest o materi zemlji, povezanost med človekom in njegovimi so-prebivalci na našem planetu, kot so živali, rastline, minerali, reke, morja, oblaki, zemlja, jame, veter, gore …

Vsi smo povezani med sabo, četudi mogoče povezave ne čutimo. Žival moči nam pomaga ojačati naše občutenje vezi z okoljem, v katerem živimo, ljudmi, živalmi in rastlinami. Z naravnim in nenaravnim svetom. Žival moči nam pomaga ojačati naše občutenje vezi z našo dušo, z našim jedrom, našim poslanstvom. Vodi nas varno po naši poti, nam kaže morebitne ovire, daje napotke in nas ščiti.

DELAVNICA

Na delavnici se bomo teoretično in še posebej praktično posvetili osvajanju šamanskega potovanja in odkrivanja živali moči. Delavnica je zasnovana na podlagi jedrnega šamanizma, katerega avtor je  Michael Harner. V njem so zasnovane univerzalne šamanske tehnike in principi, ki zajemajo znanje in metode vseh ali skoraj vseh svetovnih šamanskih kultur in se ne osredotočajo na določen tip šamanizma.

PROGRAM:

•    Osnove šamanizma, namen in uporaba šamanizma v vsakdanjem življenju.

•    Ključni elementi šamanskega delovanja, ki služijo kot podlaga za praktično delo.

•    Potovanje po šamanski cesti v spodnji svet.

•    Odkrivanje svoje živali moči in samozdravljenje.

•    Odkrivanje živali moči za druge.

•    Meditacije, šamanski bobni in živalski ples.

•    Po šamanski delavnici: PREDSTAVITEV NOVE DELAVNICE IN ŽIVALSKIH ESENC (brezplačno).

Delavnico organizira Društvo Pesem duše. Program vodiva Urška Korun in Zoran Zavor.

Za delavnico ni potrebnega predhodnega znanja.

Prijave in informacije prek e-pošte: pesem.duse@gmail.com ali prek gsm-a: 070-824-799

Besedilo: Sanja Lončar in Sabina Topolovec
projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Domnevna varnost uporabe izdelkov z GSO sloni na trditvi, da se spremenjene genske sekvence, ki so v takšnih živilih, ne morejo prenesti na ljudi. Drugače povedano, hrana lahko vsebuje gensko spremenjene sekvence, vendar naj te ne bi vplivale na genski zapis naših celic.

V reviji Lebendige Erde 4/2010 so pred kratkim objavili povzetek raziskave o vplivu krme na mleko živali, ki je pokazala drugače. Da imajo koze, ki uživajo gensko spremenjeno krmo, spremenjene genske sekvence v svojem telesu, niti ni tako presenetljivo. Najbolj šokantno je, da so spremenjene sekvence našli tudi v kozličkih teh koz, ki so jih prehranjevali le z materinim mlekom.

Študijo so izvedli na Univerzi v Neaplju in je bila objavljena v reviji Animal. Raziskovalci z Univerze v Neaplju so prvo skupino koz hranili z gensko spremenjeno sojo dva meseca pred in po skotitvi mladičkov. Koze v kontrolni skupini so hranili s sojo, ki ni bila gensko spremenjena. Kozlički pa so se v obeh skupinah po skotitvi hranili izključno z materinim mlekom.

Rezultati študije so potrdili tisto, česar nas je najbolj strah – genske sekvence se s hrano prenašajo tudi v telo tistega, ki jih uživa, in tudi naprej v naslednji rod. Tako so v skupini kozličkov, katerih matere so bile krmljene z gensko spremenjeno sojo, našli tuje DNA v ledvicah, jetrih, krvi in srcu. Poleg tega so ugotovili razlike v dejavnostih encimov. V nadaljnjih študijah nameravajo raziskati morebitne posledice na zdravje teh živali.

In kaj lahko na osnovi tega sklenemo?
Naša zakonodaja nam zaenkrat ne daje pravice vedeti, s čim so krmljene živali, katerih mleko, jajca ali meso uživamo. V konvencionalni reji je uporaba gensko spremenjene soje dovoljena in povsem običajna. Samo ekološka pridelava prepoveduje uporabo gensko spremenjene krme. Če se torej želite izogniti temu, da bi neznani geni zašli tudi v vaše organe, so edini varni izdelki tisti iz ekološke oziroma biodinamične pridelave.

Popravite pravočasno!
Na srečo naše telo očitno zna razlikovati med dobrimi geni in geni z napako. Zato se tudi trudi degenerirane gene popravljati, dokler vitalnost telesa to omogoča. Do zdaj so se pri tem “opravilu”najbolje izkazali aloe vera in klorofil, ki ga najdemo v stisnjenih sokovih zelenih rastlin, ječmenovi travi in nekaterih algah. Da hudič ne bi dobil mladih, je v času, v katerem živimo, najbolje pospešeno skrbeti za sprotno popravilo okvarjenih celic.

GSO hrana vpliva na plodnost
Ruski znanstveniki so objavili senzacionalne rezultate neodvisne študije, v kateri so več generacij hrčkov hranili s čisto ali gensko spremenjeno sojo. Pri prvi generaciji ni bilo opaziti večjih težav. Pri drugi generaciji, pa so že bile spremembe merljive. Skupina hranjena z GS sojo je rasla bolj počasi. Pri tretji generaciji pa se je ustavilo, ker hrčki tretje generacije krmljeni z GS sojo niso bili več zmožni razmnoževanja.

Besedilo: projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Pogosto dobivamo vaša vprašanja, ali gre zaupati BIO izdelkom diskontnih ponudnikov. Opažate tudi, da lahko podobni izdelki, kot so, na primer, eko testenine, stanejo 2 ali 6 EUR na kilogram. Podobno je z vrsto drugih živil. Se res razlikujejo ali gre le za cenovno politiko?

Na kratko le o najbolj pomembnih možnih razlikah v kakovosti eko izdelkov.

Na trgu je čutiti vse večje pritiske za več eko živil po nižjih cenah. Zato se tudi dogaja, da na to področje prihaja vse več logike, ki v resnici ni trajnostno naravnana. Priča smo vedno večjemu razločevanju bio izdelkov. Na eni strani imamo ponudnike, ki se držijo minimalnih standardov, ki jih predpisujejo pravni predpisi Evropske skupnosti. Pri tovrstnih ponudnikih je optimizacija stroškov pri pridelavi in trženju ključnega pomena. Na drugi strani pa imamo proizvajalce in predelovalce, ki so pridruženi določenemu eko združenju in ki znatno presegajo predpise.

Predvsem velike verige in velike blagovne znamke potrebujejo velike dobavitelje. Torej iščejo takšne pridelovalce in predelovalce, ki delajo na veliko, ker lahko ti ponudijo potrebne količine. Na tej točki pa že lahko govorimo o kvalitativni razliki, ker veliki dobavitelji, na primer, pridelujejo eno rastlino na 150 ha, njihovo delo je praviloma v celoti mehanizirano in pri takšni pridelavi živila »ne vidijo« prav veliko človeških rok. Tako se lahko, na primer, eko korenček prideluje, ne da bi se v celotnem procesu karkoli naredilo ročno. Stroj ga poseje, stroj ga pobere, stroj ga opere in stroj ga zapakira. V tem pogledu je pridelava precej podobna konvencionalni, le da so seme, gnojila in škropiva ekološka. Ne gre za to, da smo sentimentalni, enostavno gre za popolnoma različno logiko, ki tudi ustvarja različno kakovost izdelka. Tam, kjer je eko kmetija sklenjeni krog in so na njej živali, ki dajejo gnojila, ter vrsta pridelkov, ki se izmenjujejo na površinah, lahko govorimo o sklenjenih krogotokih, v katere se ne vnaša skoraj nič od zunaj. Tam, kjer pa so na prvem mestu številke, pa sta tudi organizacija in posledično pridelek drugačna.

Največja razlika vsekakor nastaja v procesu predelave. Ker morajo živila praviloma potovati na velike razdalje in zdržati dlje časa na policah, se temu primerno tudi obdelajo.
Tako lahko, na primer, bio mleko pomeni sveže, pasterizirano ali tudi sterilizirano in homogenizirano mleko. Tisti, ki se na to spoznajo, trdijo, da gre v resnici za neprimerljive kakovosti, kljub vsemu pa lahko vse tri vrste mleka nosijo oznako »bio«. Tudi znotraj ene oblike predelave lahko prihaja do močnih razlik. Tako je, na primer, postopek pasterizacije precej raztegljiva kategorija. Lahko gre za temperature od 62 do 85 stopinj in za trajanje od nekaj sekund do 30 minut. Kot vidite, se lahko pod oznako pasterizirano skriva zelo velika razlika v »živosti« živil. Tudi življenje krav se zelo razlikuje, zlasti ko je po novem veliko držav dovolilo, da se kot eko certificira tudi mleko krav, ki niso bile na paši, in sicer pod pogojem, da so uživale eko krmo.

Ko gre za bio jajca, res menim, da ni vseeno, ali uživamo takšna, ki jih nesejo kokoši, ki se v majhni skupinici s svojim petelinom veselo podijo po svoji kmetiji in dobijo za kosilo enkrat ostanke zelja, drugič koruzo ter vse to začinijo z izbranimi travami in črvički, ali pa gre za velike farme, kjer je vse vnaprej določeno in programirano ter je krmo (četudi ekološko) kokošim nekdo določil vnaprej.

Pri sadju in zelenjavi oznaka bio zagotavlja, da na izdelku ne bo pesticidov, vendar nič ne pove o tem, ali bomo za svoj denar res dobili maksimalno količino vitaminov, rudnin in antioksidantov, ki jih lahko takšno živilo ponudi. Ko kupim korenček pri eko kmetu, ga lahko shranim tudi za nekaj tednov in bo ohranil trdnost. Kupljeni bio korenček, ki ga zasledimo v hipermarketih, pa pogosto že v nekaj dneh ali celo urah postane gumijast, ker je oksidiral (domače povedano mu je zrak »izsesal« življenje), kar je tudi neposreden dokaz, da je njegova vsebnost antioksidantov premajhna. Podobno velja za eko sadje, ki je prepotovalo pol sveta, da je prišlo k nam, kar pomeni, da ga niso brali v polni zrelosti. Zanimivo je, da moj kuža, ki ima zelo rad jabolka z domačega vrta, občasno noče jesti kupljenih eko jabolk (konvencionalnih pa še poduha ne!).

V prihodnosti se obeta segmentacija bio izdelkov na premium bio in standard bio izdelke. Medtem ko bodo prvi še vedno prisegali na domačo proizvodnjo, tradicionalno predelavo in lokalno trženje, bomo v standardni ponudbi sprejeli izdelke, ki bodo sicer zadovoljili kriterije ekološke pridelave in predelave, vendar bosta ti industrijski in ju po kakovosti zagotovo ne bomo mogli primerjati z »domačo pridelavo«.
Kako bomo potrošniki vedeli, kaj je »komaj bio«, kaj »standardno bio« in kaj je »zelo bio«? Ne bo enostavno. Vsekakor pazljivo berite besedilo na embalaži. Tako boste, na primer, ugotovili, da nekateri eko izdelki vsebujejo zelo veliko rjavega sladkorja in celo hidrogenizirane maščobe. Ko gre za osnovna živila, kot so žita, vam priporočam, da opravite test kaljivosti. Ko, na primer, kupite kakšno celo seme žit ali stročnic, pustite pest zrn kaliti – če ugotovite, da ne kalijo, imate v rokah presušeni ali UV-obsevani izdelek, v katerem ni življenja. Če semena lepo kalijo, potem vsaj veste, da ste kupili živo hrano, ki v sebi še vedno nosi vse, kar potrebuje za nov življenjski cikel. Zaupajte tudi svojim čutom – dobri izdelki niso polni vode, imajo več arome, boljši vonj in zdržijo dlje časa.

Tudi pri sestavi je treba biti pozoren. Tako, na primer, zasledimo sladke namaze, ki so narejeni iz najcenejših maščob, z gostili in aromami, ter tudi takšne, ki so dražji, vendar imajo veliko višji delež kakovostnih sestavin, brez nepotrebnih polnil. Podobno velja tudi za paštete in slane namaze. Izogibajte se takšnih, v katerih so hidrogenizirane maščobe, četudi so morda bio. Po besedah dr. Budwigove hidrogenizacija iz maščob naredi na plastiki podobno snov, ki vedno predstavlja hudo breme za naše telo, pri čemer je vseeno, ali so v tem postopku obdelali bio ali konvencionalne maščobe.

Kot vidite, ni vse enako, zato je treba biti pri izbiri pozoren. Oznaka bio oziroma eko je dobrodošel, vendar ne nujno zadosten pogoj, da lahko rečemo, da je živilo res vredno našega denarja.