Oh, ja, saj vem, da imaš prav in se z vsem tudi strinjam, ampak vse delam ravno kontra. Nekako nisem še pripravljena čisto vsega njenega "pomesti" iz stanovanja. No saj, za take stvari človek nikoli ni dovolj pripravljen, bi jaz rekla. Se pravi, tudi ni dobro zadržati kakega kosa oblačil, ker ti je oblačilo samo všeč? In mogoče nakita iz podobnega vzroka?
Oprosti, saj vem, da sprašujem neumnosti, ampak v tem trenutku ne vem ali bom kdaj sposobna oddati naprej, zavreči ali karkoli njenega. No, že nasplošno sem bolj naravnana k temu, da mogoče kdaj pa le pride kaka stvar prav (zadnje čase sem se temu zavestno upirala in marsikaj zavrgla, to pa je nekaj drugega). Vem, da bo enkrat treba, vsaj oblačila, ampak...
Kar se pogreba tiče... ah, čisto posebna zgodba. Pri meni očitno nič ne more it normalno. Celoten dogodek sem vzela bolj kot formalnost (takrat še nisem vedela, da je za duše pomemben). Pa tudi ljudje, ki so prihajali... nekdo je spraševal, če si je želela žaro (mah, ja ravno o tem smo govorili pri zadnjem nedeljskem kosilu, mislim...), nekaterim ni bilo prav, da smo se odločili za pokop v družinskem krogu... cel kup takih neumnosti. In te so me obremenjevale praktično cel mesec. Da ne govorim, da sem bila čisto otopela in nekako še danes ne dojamem, da je to res... mislim vem, da je, pa vseeno, čakam... Zdaj se v bistvu začenjajo občasni momenti dojemanja, in ti so ponavadi prežeti z grozo, tesnobo.
Posebno mi vse skupaj otežuje to, da sva z mamo občasno imeli precej buren odnos, no buren... nesoglasja, prerekanja, dnevi tišine... prav tak je bil njen odnos z mojim očetom. In to, da nisva vsega razčistili... in da nisem bila boljša, hči, kot sem bila. No, to pa človeka razžira, te nedokončane stvari.
Oprosti, ker sem se spet razpisala oz. malce pojamrala. Z malo katerim lahko govorim o tem. Mogoče bi mogla odpret drugo temo s to vsebino. Vem, da to ni dobro, a nekako me vodi nek občutek, da ko bom imela vse razjasnjeno, ko bom imela občutek, da sem ji vse povedala, da bo končano. Bojim pa se, da to ne bo kmalu. Kolikor dojamem in razumem stvari, povezane z dušo, to mi uspeva, je pa na drugi strani tista praznina in te nedokončane stvari, s katerimi se je pa težko soočit.
N, preden zaključim tale esej... še o črnini, ki si jo omenil. V zadnjem letu sem dosti razmišljala o smrti, kot da bi slutila. In nisem si mislila, da bom nosila črno. Zdaj pa nosim že 3 mesece (no, pižame izvzete 
) in se kar nekako ne morem odločit, da bi nehala. Vem, da je škodljivo in vem, da mama ne bi želela. Dala sem si za mejnik 3 mesece, kar je bilo včeraj, ampak... Mogoče Urška tudi zato ni nič začutila iz pisanja, hehe. Skratka še ena zadeva, s katero se moram nujno "pozabavat" v naslednjih dneh.
Hvala za odgovor, Zoran. Pa brez zamere za tale moj dolg spis. Imam veliko za povedat pa, na žalost bralcev, ne znam na kratko.
Lepe sanje.
Moony
