Otroci in duše umrlih

Pozdravljena Urška! Hvala za dobrodošlico, izraženo sožalje in tvoj odgovor.

Ja, verjamem, da je lahko veliko možnosti. Sploh pa je verjetno takole na daljavo, samo preko mojega opisa, težko najti res pravi odgovor.
Ne vem natančno, kako je bilo tisti dan. Še ne vem zagotovo ali je mamina duša zapustila zemeljski nivo. Pogosto jo zelo močno občutim, kot da je skoraj fizično prisotna, tako močno, samo ne vidim je. Velikokrat pa tudi ne in vem kje je, zato me ne skrbi. Skrbi me bolj to, kako naj ji pomagam, da odide tja, kamor mora. Da ne zaidem preveč...

Punčka je občasno tukaj na obisku pri sosedih, čisto možno je, da jo je začutila, takrat pa je ni in je zato vprašala. Je pa tudi njena mamica rekla, da je do tega trenutka, v vseh treh mesecih, ni omenjala. Zgodilo se pa zdaj ni nič takega, kar bi jo mogoče posredno spomnilo nanjo. Kot si rekla, možno je ogromno razlag, punčka pa mi, žal, ne more povedat natančno, kaj je bilo, je še premajhna

No, saj me sam dogodek ni prestrašil, daleč od tega. Čeprav me je presenetilo in na začetku nisem vedela, kako odreagirat. Malce težko je nekomu, ki povpraša po njej, povedat, da je ni več. Ampak pri otrocih nekako gre, čeprav to, da sem rekla, da spi, ni ravno resnica, mi je pa najprej padlo na misel. Nisem sicer zagovornik potvarjanja resnice, vendar stara je dve leti, vidim jo občasno in tudi prej smo se videli, ko je vsake toliko prišla sem. Punčka tako ne občuti premočno njene odsotnosti, da bi ji bilo čudno.

Z angeli pa še nikoli nisem "delala", vsaj zavestno ne, da bi se povezala s katerim in ne vem, kako to poteka. Sicer pa, se učimo. Do sedaj sem dosti brala o teh in onih stvareh, naredila pa bore malo, Vedno sem se nekako vrtela v nekem krogu teorije v svoji glavi, prvega koraka pa mi ni uspelo narediti. Neka gospa mi je rekla, da je to posledica zaprte 2. čakre, ki onemogoča spremembe. No, zaprte so bile skoraj vse. Zdaj počasi začenjam z delom na sebi. Upam, da kmalu pride do kakega napredka

Da ne bom predolga, no saj sem že, hehe.... Še enkrat ti hvala za odgovor.

LP, Moony

Živjo, Lev!

Šele pred kratkim sem začela malo bolj raziskovati v to smer, zato naj me kdo popravi, če bom napisala kak nesmisel.
Po smrti fizičnega telesa nekatere duše takoj zapustijo zemeljski nivo, nekatere malo kasneje, druge pa imajo pri tem nekaj "težav". Lahko da imajo občutek, da nečesa niso dokončale, se bojijo prehoda ali pa jih zadržujemo mi (se ne sprijaznimo s smrtjo, se oklepamo preteklosti, skratka ne pretrgamo vezi in duši ne pustimo oditi). Nekaj časa ima še sama dovolj energije za "bivanje" tukaj, kasneje pa iščejo nove vire in mi smo eni izmed potencialnih "energodajalcev". Če se duša "prisesa" na nas, lahko zbolimo, smo brez energije, se počutimo slabo,... In tudi duša naj ne bi bila vedno "prisesana" le na enem človeku, ona pač išče močnejše vire energije za napajanje za svoje "bivanje" tukaj.
Če povežem tvoje in moje napisano, bi rekla, da je tašča s tem, ko se ni sprijaznila s smrtjo, zadržala njegovo dušo tukaj (lahko so tudi drugi vzroki, mogoče ni "kriva" le tašča, lahko pa je v hiši več "izgubljenih" duš). Ker ste izgubljali energijo, so se pojavljale bolezni, se slabšali odnosi in podobno.

Tako jaz vidim te stvari v tem trenutku. Malce mi je razjasnila pojme knjiga Pavla Mateja Raka - Prehod duš : slovenska knjiga mrtvih. Tam tudi opisuje, zakaj nekateri ljudje radi obiskujejo pokopališča - podzavestno "uživajo" v vlogi "energodajalcev". Mogoče zato mlajši sin rad hodi v spalnico ali pa, glede na to, da je še tako majhen, čuti energijo dedka in mu je prijetno.

Kako razrešit situacijo? Hja, jaz imam doma energijsko kocko. Koliko je pomagala dušam, ne vem, se pa jaz bistveno bolje počutim.

To je le moje razumevanje tega, kar sem uspela raziskat v teh parih mesecih. Čisto možno je, da kakšnih stvari nisem najbolje razumela. Upam, da ti še kdo, ki ima več znanja in izkušenj, poda svoj odgovor in ti razjasni zadevo.

Srečno!

Moony

Se strinjam s tabo in s tem kar si napisala.

Ena od težav je lahko tudi ta, da čeprav je že duša odšla, mi pa še nismo odpustili te duši (npr. zamere, razočaranja,  »večinoma družinski člani«). Energija te osebe je lahko še zelo prisotna v hiši, s tem ko še žalujemo za to osebo, pa posebej če še hranimo oblačila ali imamo slike od zunaj in nas vsakodnevno spominjajo na preteklost…
lp

Ojej! No, saj vem, da se ni dobro oklepati preteklosti in pokojnika in da žalovanje na nek način duši "zavira" pot do tja, kamor pač mora oditi. Me pa zanima, kako je s temi oblačili in kakšne slike od zunaj si to mislil. No, midva z očetom praktično nisva še nič spreminjala. Kakor je mama pustila svoje stvari, tako so tudi ostale do sedaj, z izjemo nekaterih malenkosti. Ne pripisujeva jim večjega pomena, samo tam so, kot so bile prej in kot sva jih navajena. Pa tudi njeno sliko imava v dnevni sobi in jaz pri sebi. Nekako mi je preko slike lažje "komunicirat" z njo. V posebni škatli imava shranjene časopise ključnih datumov (tako sem želela jaz, niti ne vem zakaj) in izražena sožalja.
Zdaj pa sem skeptična. No, kot sem napisala, te stvari so tam, ne brskava po vizitkah, časopisih, ne premetavava njenih oblačil. Nič, samo tam so. Je to tudi tako slabo?

LP, Moony

Oh, ja, saj vem, da imaš prav in se z vsem tudi strinjam, ampak vse delam ravno kontra. Nekako nisem še pripravljena čisto vsega njenega "pomesti" iz stanovanja. No saj, za take stvari človek nikoli ni dovolj pripravljen, bi jaz rekla. Se pravi, tudi ni dobro zadržati kakega kosa oblačil, ker ti je oblačilo samo všeč? In mogoče nakita iz podobnega vzroka?
Oprosti, saj vem, da sprašujem neumnosti, ampak v tem trenutku ne vem ali bom kdaj sposobna oddati naprej, zavreči ali karkoli njenega. No, že nasplošno sem bolj naravnana k temu, da mogoče kdaj pa le pride kaka stvar prav (zadnje čase sem se temu zavestno upirala in marsikaj zavrgla, to pa je nekaj drugega). Vem, da bo enkrat treba, vsaj oblačila, ampak...

Kar se pogreba tiče... ah, čisto posebna zgodba. Pri meni očitno nič ne more it normalno. Celoten dogodek sem vzela bolj kot formalnost (takrat še nisem vedela, da je za duše pomemben). Pa tudi ljudje, ki so prihajali... nekdo je spraševal, če si je želela žaro (mah, ja ravno o tem smo govorili pri zadnjem nedeljskem kosilu, mislim...), nekaterim ni bilo prav, da smo se odločili za pokop v družinskem krogu... cel kup takih neumnosti. In te so me obremenjevale praktično cel mesec. Da ne govorim, da sem bila čisto otopela in nekako še danes ne dojamem, da je to res... mislim vem, da je, pa vseeno, čakam... Zdaj se v bistvu začenjajo občasni momenti dojemanja, in ti so ponavadi prežeti z grozo, tesnobo.
Posebno mi vse skupaj otežuje to, da sva z mamo občasno imeli precej buren odnos, no buren... nesoglasja, prerekanja, dnevi tišine... prav tak je bil njen odnos z mojim očetom. In to, da nisva vsega razčistili... in da nisem bila boljša, hči, kot sem bila. No, to pa človeka razžira, te nedokončane stvari.

Oprosti, ker sem se spet razpisala oz. malce pojamrala. Z malo katerim lahko govorim o tem.  Mogoče bi mogla odpret drugo temo s to vsebino. Vem, da to ni dobro, a nekako me vodi nek občutek, da ko bom imela vse razjasnjeno, ko bom imela občutek, da sem ji vse povedala, da bo končano. Bojim pa se, da to ne bo kmalu. Kolikor dojamem in razumem stvari, povezane z dušo, to mi uspeva, je pa na drugi strani tista praznina in te nedokončane stvari, s katerimi se je pa težko soočit.

N, preden zaključim tale esej... še o črnini, ki si jo omenil. V zadnjem letu sem dosti razmišljala o smrti, kot da bi slutila. In nisem si mislila, da bom nosila črno. Zdaj pa nosim že 3 mesece (no, pižame izvzete ) in se kar nekako ne morem odločit, da bi nehala. Vem, da je škodljivo in vem, da mama ne bi želela. Dala sem si za mejnik 3 mesece, kar je bilo včeraj, ampak...  Mogoče Urška tudi zato ni nič začutila iz pisanja, hehe. Skratka še ena zadeva, s katero se moram nujno "pozabavat" v naslednjih dneh.

Hvala za odgovor, Zoran. Pa brez zamere za tale moj dolg spis. Imam veliko za povedat pa, na žalost bralcev, ne znam na kratko.

Lepe sanje.

Moony