Iskalne možnosti

Živjo,

zopet se malo oglašam. Moram povedati, da moje razpoloženje še vedno niha in da iz odnosa pravzaprav nisem odšla z ljubeznijo, saj sem mu kar krepko zagodla, včasih me malo zapeče vest, potem pa se spomnim ne ravno lepih stvari, ki jih je tudi on znal početi meni, pa me mine.. V bistvu me je najbolj prizadelo to, da je bivši partner našel kar takoj ''nadomestek'' zame in da je bil kar takoj sprijaznjen s tem, da sem odšla. Verjetno to govori moj ego, da bi naj vsaj pomislil, me kontaktiral, da bi se lepo pogovorila, pa mu je očitno tako vseeno. Ni mi jasno, kako se je lahko tako hitro ''odprl'' novemu, medtem, ko jaz še vedno živim spominih in ga še vedno ''kujem v zvezde''.

Živjo!

Zopet se oglašam...sem začela z linijo hare in predihavanjem vzorcev. Do sedaj se je izcimil konec partnerske zveze (krivda je velik del na moji strani, ker nekaterih stvari nisem mogla prenašat in sem takoj povedala kar si mislim, on pa je to vzel kot je pač vzel). Morda bi pri tem zaključku lahko drugače reagirala...bolj umirjeno, pa nisem, zelo sem se razburila, ker sem bila prepričana da sem zaključila s partnerstvi...pač, da bo do konca življenja z njim.

Drugo pa se mi je nedolgo zate ko sem postavila prvi linijo hare vzbudila stara želja, ki v meni tli že kakih pet let, pa sem jo vedno potlačila. Sedaj pa nevem kaj naj z njo naredim, uresničitev bo malce težja.

Vsekakor moram najprej sebe počistiti.

Partner mi je dal dobre lekcije, nevem če sem ravno vse prestala, morda bi lahko ob določenih stvareh reagirala tudi drugače, bolj razumevajoče, ampak sem bila tako jezna nad njegovo brezbrižnostjo. Urška, tukaj je res prišel do izraza vzorec ''odvisnost od drugih'', ker sedaj imam pa res občutek praznine, kot da je del mene umrl. Mi je pa dal tudi veliko lepih stvari, te bom pogrešala. Najbrž bi morala nekaj časa žalovati.

Urška, Zoran oz kdorkoli ki bi poznal odgovor, živjo.

Imam morda nenavadno vprašanje in sicer opažam da gre ljudjem, ko so v moji bližini ali družbi nekaj časa navzdol. Kako naj to pojasnim.

Recimo mojemo partnerju, odkar je z mano v razmerju so mu vzeli avto (nikoli prej mu ga baje niso), potem vedno znova se seliva (v letu in pol sva se preselila že trikrat), to mi je zadnjič tudi sam očital, da odkar je z mano mu gre slabo.

Potem grem na obisk k staršema...prej se bojda vredu razumeta in nič se kaj ne kregata, sem na obisku dva dni se pa vmes tolikokrat skregata da joj.

A je možno da prinašam smolo ali kaj podobnega? Ker nekako imam občutek da če mene ne bi bilo zraven partnerja recimo, bi le-ta zacvetel...nekako bi se že znašel, jaz pa sedaj v tej situaciji v kateri je ( ima neke finančne težave) poštena kot želim biti, želim živeti bolj skromno, pač dokler se situacija ne popravi. On je drugačnega mnenja, bi si sposojal denar, meni pa ni do tega, ker se nekako nočem boriti z občutki biti dolžan nekomu.

Urška, hvala :prst:  :srcek:

V bistvu si tekom življenja nisem sploh postavljala ciljev...recimo mama, oče itd so želeli od mene diplomo...jaz pa ne čutim nikakršne potrebe po tem, študij sem sicer dokončala, vendar mi manjka tista ena stvar...to je diploma. In opazila sem, ko sem nekako pri sebi sprejela da tega ne potrebujem, tudi okolica nič več tega od mene ne zahteva. Počutim se čisto vredu in vredna tudi brez nje. Razen zadnjič mi je partner očitno poslal še en test, češ...a nisi rekla da boš naredila diplomo?? Imelo me je, da bi mu zakričala nazaj da je ne mislim narediti in naj se že sprijazni s tem. Res je, da ko nekdo od mene nekaj pričakuje (recimo točno določeno zaposlitev, področje na katerem naj se udujstvujem itd...se uprem z vsemi štirimi in potem podzavestno gojim jezo do osebe, češ, sama najbolje vem kaj naj bi storila...pustite me živeti po svoje).
Potem, nedolgo nazaj pa se je v meni prebudila močna želja po otroku in možu...možu za 40 let, pa kakor trenutno kaže še nič od tega nimam. Vendar si tega močno želim. To se mi zdi da so moji cilji...
Ni pa moj cilj biti prodajalka recimo...partner pa bi rad da to delam, samo da imam službo. Jaz pa ne čutim nikakršne simpatije do tega poklica. V glavnem trenutno čutim močan pritisk iz okolice glede službe, češ ko boš imela službo, se bodo rešile še naše težave zraven, in temu se ne znam upreti, ker vem da človek za preživetje službo potrebuje.
Še ena taka stvar so recimo hobiji...moj cilj ni da bi imela hobije s katerimi se lahko dokazujem, jaz sem zelo srečna če grem lahko nabirati gobe, ali pa na sprehod, ali preberem kakšno poučno knjigo...partner pa bi rad da ''nekaj pokažem''. Pa sama ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi komu morala kaj dokazovati in kazati, da sem produktivna. In te zahteve v meni sprožajo jezo ja, priznam.