Tema: Molitev k materi zemlji
Molitev k materi zemlji
Se vam je že zgodilo, da ste obupani in izčrpani rekli: »Jaz ne morem več!«, dvigovali pogled kvišku in prosili boga, angele, nebesa, naj že enkrat pošljejo pomoč, znak, navodila, rešitev, odgovor … za težavo, sredi katere stojite.
Najsi gre za pomembno odločitev, ki jo odlašamo, ker ne vemo, kako bi se odločili … najsi gre za konkretno težavo, iz katere ne vemo rešitve … najsi gre le za splošen neopredeljiv občutek ujetosti, pomanjkanja radosti v življenju in volje, da napravimo stvari, ki si jih želimo pa nas nekaj vedno zaustavlja … Če smo bolj »duhovno« naravnani, navadno v takšnih situacijah prosimo za pomoč nebesne vodnike, angele, vnebovzete mojstre, boginje in bogove, ali pa smo že v s stanju, ko nam je vsega skupaj dovolj in se odzovemo z jezo, nemočnim besom, kuhanjem agresije in napadi panike. Če situacija dolgo časa traja, se na razdiralna čustva odzove tudi naše telo – pogosto s kožnimi izpuščaji, bolečinami v želodcu, glavoboli, utrujenostjo tudi po spanju in še kaj bi se našlo.
Najprej aktivnost
Če se že nahajamo v stanju besa in agresije, pride prav »prva pomoč«, da se začasno rešimo napetosti. Najbolje s pospešeno aktivnostjo, v kateri se dobro zadihamo in preznojimo. Dnevi so vse daljši in toplejši, zato tek, kolesarski ali rolarski izlet, moštveni šport ali vzpon na bližnji hrib pridejo še kako v poštev. Edini pogoj pri tem je, da se zares zadihamo in oznojimo. Tako se bosta agresija in jeza resnično »skurili«. Med gibanjem se večkrat tudi spomnimo, kako se z vsakim gibom mišic »kurita« jeza in napetost in postajata vse manjši.
Po aktivnosti, ko smo se telesno sprostili in nabili z energijo zemlje, je pravi čas za molitev in prošnjo za razrešitev zadeve. Tokrat se ne bomo obračali k nebu, temveč k zemlji.
V šamanski kulturi obstajata tako zgornji kot spodnji svet, ki sta natančneje opisana v prejšnjem članku o šamanizmu. V zgornjem svetu živijo nebesna bitja v spodnjem svetu pa zemeljska, ki lahko postanejo naši varuhi, zaščitniki in vodniki, ki nas vodijo skozi življenje na zemlji. V zahodni kulturi ter z razcvetom new age-a smo se zahodnjaki posvetili predvsem navezovanju stika z zgornjim svetom. To pa je povzročilo neravnotežje v našem energijskem sistemu. Če se nekdo v meditaciji povezuje samo navzgor, bo »navzgor« tudi ostal. To vodi k neprizemeljenosti, neobčutenju svojega telesa, pomanjkanju energije za uresničevanje idej, ki jih skozi meditacijo dobimo, počutimo se sicer lahkotno kot peresce, vendar smo po drugi strani kot duh, nezmožni resničnega življenja. S povezovanjem navzgor ostaja zanemarjen spodnji svet, ki nam nudi zemeljsko podporo, vodstvo po življenju na zemlji in nas podpira z energijami transformacije in uresničitve idej z zgornjega sveta. Oba svetova sta za naše zdravje in dobro počutje pomembna, mi pa smo tisti, ki vzpostavljamo ravnotežje med njima, z ravnotežnim vzpostavljanjem stika.
Molitev k materi zemlji
Ko smo športno aktivni, se avtomatsko povezujemo z energijami zemlje, spodnjega sveta. Da to vez še okrepimo, se po aktivnosti zavestno (v mislih ali/ čustvih) povežemo z vibracijami narave, zemlje … občutimo, kako se iz naših podplatov vijejo korenine do središča zemlje, kako po njih poteka topla in domača energija, občutimo v celoti svoje telo, še posebej noge, medenico, trebuh. V mislih ali na glas nagovorimo zemljo kot živo sogovornico. Pogovor je najbolj jasen in hiter, če ga opravljamo v naravi, po možnosti sami.
Prosimo, kar želimo prositi … vprašajmo, kar želimo izvedeti. Ker smo ljudje že v naravi bolj naravnani na zemeljske vibracije kot na nebesne, ponavadi tudi odgovor pride hitreje od zemlje, pod pogojem, da smo odprti za informacije zemlje. Bolj specifično bo naše vprašanje, bolj specifičen odgovor prejmemo. Informacijo lahko pridobimo tudi prek bitij narave. Vprašajmo mater zemljo in jo prosimo, naj nam posreduje odgovor v toku sprehoda, prek elementov narave, rastlin, kamnov, živali …
Potem, ko vprašanje oddamo, se prosto odpremo za odgovor. Brez pričakovanj in miselnih iger v smislu: »Ali dobim odgovor od tega drevesa? Je tisti kamen pravi? Tisti sokol zgleda tako veličastno, sigurno dobim odgovor od njega …«. Nadaljujemo s sprehodom tako, kot da nismo nič vprašali. Pri tem brez dvoma zaupamo, da je bilo vprašanje oddano in da bomo, če je v naše absolutno dobro, v toku sprehoda prejeli odgovor. Na poti nam lahko nenadoma pritegne pozornost čisto običajen kamen, ki pa je nekaj »čudnega«, nenavadnega na najemu. To je pravi kamen. Lahko nenadoma pogledamo proti krošnjam dreves, ki jih v tistem trenutku spreleti ptica. Spet običajno, a vendar čutimo nekaj nenavadnega, posebnega ob tem. To je prava ptica. Lahko nenadoma zapiha veter in pred nami zašumijo listi nekega grma. To je pravi grm.
Preko čisto običajnih dogodkov, ob katerih nas nenadoma spreleti, da je nekaj nenavadnega na njih, dobivamo ljubeče odgovore matere zemlje. Le naokrog moramo hoditi z odprtimi očmi in ušesi. Velja tudi, da bolj kot smo nepristranski v sebi, bolj nepristranski in pravi odgovor bomo prejeli … manj kot skušamo miselno ali čustveno vplivati na odgovor, bolj je odgovor točen.
Posrednika, za katerega čutimo, da je nekaj na njem, vprašamo, kakšen odgovor nam prinaša. In poslušamo z odprtimi ušesi. Odgovor pride preko podobe v mislih, preko nenadnih čustev, odgovor se lahko zariše v mislih … Gledamo z odprtimi očmi ...odgovor nam lahko posrednik tudi pokaže. Odprimo se za vse znake iz narave, zaupajmo svoji duši, srcu ter moči matere zemlji in predvsem upajmo si sprejeti točen odgovor, ki vedno pride, če smo nanj pripravljeni in je v naše najvišje dobro.
Avtorica: Urška Korun
Link: http://pesemduse.blogspot.si/2010/05/14 … ri-zemlji/
urskakorun.com
Vmes sem prebrala še Zoranov nasvet v eni drugi temi:To da si ne moreš pomagati najprej spremeni v zaupanje, da za vsako težavo obstaja rešitev. Nato se pa rešitvi odpri, da pride do tebe na tak način, da boš razumela kaj je potrebno storiti. 
