Sprejemanje temnega dela sebe (Stran 1 od 2)

Hja, vsakdo ima svoje temne predele, ki se jih ali boji, sramuje, skratka izogiba se jih v velikem loku. Sprejeti to plat, kot praviš je super, se strinjam.

Dobro je pogledati tudi čustva, ki nas spreletijo, ko pomislimo na svoje temne plati in opazovati, zaradi katerih čustev smo se odločili, da bodo to naši predeli - temni.

Se zmeraj najde kaj, kar nam je "temno" v nas. Vsaj meni se zdi, da je to za nas, ki ne meditiramo vse dni nekje v samostanu in ne živimo meniškega življenja stran od civilizacije, dolgotrajen in postopen proces.  :rose:

Vedno mi poje del besedila. Zakaj se to dogaja? A je tako hranljivo? 

Sedaj pa nestrpno čakam, da se mi "pokaže formula" kako se premaknit iz pad  položaja.

Vem, da je za moč volje odgovorna 3. čakra, ampak ne "zalaufam"...

sončen pozdrav, Valčika

To je super, ker kaže na to, da tudi sebe ne obsojaš za te napake. Pri meni se je v nekem času razvoja pojavil močan preobrat in je bil povezan ravno s tem: ko sem začela sprejemati svoje napake, sem avtomatsko tudi vse ostale z vzorci, ki jih imam tudi sama, in ostalimi.

Se mi pa zdi, da se včasih vsi težko spravimo reševati kakšno trdovratno zadevo, ki nas omejuje. Kot je Urška enkrat napisala meni - zaupati moramo svoji notranji moči, da nam pokaže tisto, kar je potrebno rešiti v danem trenutku in v taki meri kot smo pripravljeni.

Odlašanje je hudo breme - predlagam ti, da se odločiš in si rečeš, zdaj je pa tega dovolj in se spraviš za en dan storiti vsa popravila, ki ostajajo nedokončana. Lahko tudi dva dni, če je tega veliko. Verjetno ne bo prijetno, ampak treba je dokončati in ob koncu boš čutila veliko olajšanje, saj se bo sprostilo energijsko breme. Ko vse popraviš, končaj s tem opravilom za nekaj časa, en mesec, dva, toliko, kolikor si sama določiš. V tem času ne misli na to dejavnost, ne sprejemaj novih stvari v popravilo, ne delaj načrtov. Sreda je dan, ko se lažje stvari materializirajo, mogoče je sreda dobra za to opravilo, da vse stvari dokončaš. Bolj kot nekaj odlagamo, večje energijsko breme si delamo, tudi to te teži. Če imamo talent in znanje, to še ne pomeni, da nas ne bo bremenilo. A edino mi smo tudi tisti, ki lahko rečemo ne in tako tudi ti si lahko določiš lastna pravila znotraj svojega življenja.

Po pretečenem času boš videla, kje stojita ti in ta opravila. Če boš še vedno čutila odpor, si čas podaljšaj. Vmes najdi druge hobije, ki so bolj družabni, mogoče tudi več družbe? Trenutno te jaz doživljam kot da si osamljena in zaprta za zunanji svet. Tega stanja imaš, kakor začutim prek pisanja, že dovolj v življenju in zato je mogoče to tudi razlog, da se ti opravilo enostavno upira. Predlagam, da se dogovoriš za kavice s kolegicami, prijateljicami, sodelavkami, sošolkami ... glavno, da so zunaj svojega doma; lahko se tudi z možem ali s celo družino vključiš v kakšno društvo - planinsko, športno, kulturno, duhovno ... kar vam je najbolj skupnega (na primer planinsko društvo organizira izlete v hribe in tam se zmeraj vesela družba najde). veliko ljudi, ki se čuti osamljenih, najde v društvih svoje mesto in obilico novih znanstev in celo prijateljev ... Glavno je, da sa se ponovno odpreš za svet in se odpreš tudi za družbo.

Energijsko te nisem šla pregledovat, ker se zaenkrat samo to čuti - osamljenost in zaprtost, nedokončane stvari, občutek, da nimaš kontrole nad zadevo - če boš napravila predlagano, pa se lahko te zadeve sprostijo in se pokaže pravi vzrok.

Delati sem morala marsikaj, kar mi ni bilo všeč. Da pa bi bilo kaj podobnega temu, kar me "preganja" sedaj mi pa ne pade ma misel. Se pa dobesedno borim s tem, kot si napisal Zoran.

Glede osamljenosti je res, kar praviš Urška. Imam pa glede druženja  eno slabo  izkušnjo iz otroštva. Bila sem šolarka in k sosedom je prihaja družina, ki se je preselila v mesto. Imeli so deklico leto ali dve starejšo od mene. Rada sem se družila z njo, če je le bila priložnost. Enkrat pa sem želela k njej in mi moja mama ni dovolila. Rekla sem, da saj druge prijateljice nimam. Mati pa mi odgovori:" in kaj potem saj tudi jaz nimam nobene prijateljice". In sem ostala žalostna pač doma. Moja mati je zahtevela od mene, da sem delala kar sem kot otrok pač lahko. Ob spominu na to njeno dejanje se mi še danes upira....

Za nameček se mi je danes zgodilo še to: sem bila na enem uradu in uslužbenka je imela na steni nad svojo pisalno mizo listek z napisom: Veliko ljudi si uničuje življenje z ODLAŠANJEM.
Ne moreš verjet, kej vse me opozarja

Danes sem imela ponovno izkušnjo s sprejemanjem sebe. Začutila sem namreč strah pred tem, kdo sem, kdo sem bila in kaj postajam - torej sebe v prihodnosti. Nato sem dobila informacijo, naj stvari ne "etiketiram", jih poimenujem, uokvirjam, ker potem stvari samo so. Niso slabe, niso dobre, ko umakneš vse to, svoj odnos do njih, se osvobodijo, in takrat te nima biti česa strah. Pač si, kdor si, in tako je z vsemi stvarmi, in vsi smo povezani. Zanimiva izkušnja

Super To pa zato, ker si vse slabe občutke že pretvorila v vzorce, sedaj jih samo spusti ven  :srcek: Že samo zavedanje je zelo pomemben korak, ker s tem presežemo negativna čustva, ki nas držijo ujeta.

Pred kratkim sem imel tudi sam intenzivno izkušnjo sprejemanja temnega dela sebe. Včasih sem mel strah kot, da je preveč vsega in ne bom mogel razreševat kar bo prišlo na dan oz. živet s tem. Seveda sem se po tem rajši videl olepšanega, boljšega, brez napak. Pa tudi lastnosti drugih, ki so me opozarjale na moje napak sem rajši obsojal in ocenjeval, kot pa da bi jih sprejel pri sebi. Na srečo sem imel pomoč, da je lahko steklo.

Pri tem mi je ful pomagal občutek pretočnosti. V smislu: OK takšen pač sem, bom že dal ven kar bo treba in ko bo treba. Zdaj se upazujem kako funkcioniram , ko si ne skrivam več svojih temnejših plati. Sigurno mi ni treba več porabljat velik energije, da jih tlačim in preusmerjam na druge.  Se mi pa bolj pojavlja, da zdaj ko nisem več tako samoidealiziran, moram bolj izbitirat svoje vedenje. Prej je bil samo idealna varianta kakšnih odzivov, zdaj pa mi bolj prihaja tudi takoj tudi kakšena ideja o npr. nesramnosti, ki sem jo prej uspešno skrival pred sabo.  Sem pa videl, da me je ta igra vlog in prailagajanje v situacijah zelo izčapavalo, ker sem se hotel kazati polepšan pred samim samo in drugimi.  Zdaj se počutim tudi bolj celega in tudi energijsko gostejšega. 

Pa še to če bo komu koristilo: zvečer po izkušnji se mi je za žival za podporo pri ohranjanju sprememb prišla pomagat : PANDA!   :srcek:

Sprejemanje temnega dela mene je od zadnjega javljanja imelo še kar nekaj epilogov in definitivno jih še veliko bo. Je proces. In sprejemanje tega, da stvar zahteva čas in potrpežljivost je zame vsekakor samo po sebi šola

Sem se pa na splošno z negativnimi čustvi začela ukvarjati na zame nekoliko drugačen način. Ko sem prej začutila, da nekaj ni v redu, bodisi je bila to bolečina v trebuhu, negativne misli, slaba volja, krč, teža, neki pritiski, sem bolj ali manj podzavestno začela mrzlično iskati načine, da se tega rešim, da gre stran. Preko ukvarjanja s sprejemanjem temnega dela sebe pa sem spoznala, da mi pravzaprav nobena stvar nič ne more. Sprijaznila sem se s prenekateriim scenariji, kot npr. da izgubim vse ljudi, ki so mi dragi, da sem prizadeta, da sem nemočna, da drugim škodim ... in spoznala, da ko enkrat strah sprejmeš, ti resnično nič ne more. Preprosto izgubi vso moč, intenziteto. In enako je z vsemi negativnimi čustvi, ki jih občutim. Sedaj se jim popolnoma prepustim, cela se poglobim vanje (namesto, da bi bežala) in jih v popolnosti sprejmem (namesto, da bi iskala načine, da gredo stran). Ironija je, da ko jih enkrat sprejmeš, se jih dejansko rešiš, ker nisi več ujet. Tvoja perpsektiva postane še veliko bolj široka, neprimerno lažje odkriješ vzroke za vse težave in si sposoben zaznati lekcijo, če je takšno razreševanje potrebno. Si pomirjen s sabo in zato se s stvarmi veliko lažje soočiš in jih spustiš.

Verjamem, da je bilo na to temo veliko povedanega že na delavnicah, ampak takrat očitno nisem bila sposobna ponotranjit teh informacij. Razvoj gre svojo pot, pri tem pa je radostno in zabavno odkrivati in raziskovati stvari, čeprav v resnici to ni neka novost

To je brezpogojno sprejemanje življenja točno takšnega kot je. V sklopu življenja mislim tudi sprejemanje samega sebe v kompletu, z vsemi "negativnostmi" vred.

Na ta način se pridobi dragocena energija, katero lahko zavestno porabimo za tisto, kar res želimo, ne za tisto, kar nam narekujejo podzavestni vzorci.

Pred kratkim sem ugotovila, da negativne stvari iz tega in preteklih življenj tudi fizično shranjujem v predelu trebuha. To se mi je kazalo kot ponavljajoča bolečina, stiskanje in občutek tlačenja, ki sem ga zaznala šele, ko sem postala pozorna. Skratka, sprejela sem odločitev in se odprla skritemu kotičku, kar mi je prineslo precej rock'n'rolla v prihodnjih dneh Soočila sem se z nekaterimi stvarmi, pred katerimi sem bežala in si jih nisem priznala, ampak moram reči, da je bil trud nagrajen, saj se počutim neprimerno bolje. Pri tem mi je bilo v veliko pomoč intenzivno predihavanje in v prvi fazi stopnjevanje intenzitete negativnega vzorca oz. čustva, ki sem se ga nato osvobodila z izdihom, v drugi pa integracija pozitivnega. Ključnega pomena je bilo tudi jasno postavljena odločitev (npr. Želim si živeti/Odločam se za življenje) proti vzorcu Želim si umreti.

Situacija me ponovno uči, da nič ni manj realno in ne izgine, če si pred tem zatiskamo oči. Tako kot če bi stopili na sonce, odprli oči, ga zagledali, potem pa jih spet zaprli in si ponavljali: Obstaja le tema, obstaja le tema Poleg tega sem čutila močno podporo vodnikov, ki so podprli mojo odločitev in sprožili tok sprememb, ki so posledica tega, kar sem se odločila.  :srcek: