Iskalne možnosti

Draga morska deklica,
moja hcerka bo zdaj dve leti in ni bistveno drugace, saj to kar si napisala je nekaj kar damo vse skozi. Moje prvo leto je bilo se bolj naporno :-D. Nisem imela casa za spanje, ne pa za maile, kuhanje, ali sprehod, imela je krce in bila mirna samo in izkljucno v mojem narocju, vozicek ni prisel v postev, pa se sto problemov z dojenjem, spala sem pa v povprecju 4 ure na dan. To kar opisujes je popolnoma normalna faza v kateri te dojencek celo potrebuje, najvecja sprememba se zgodi ko das otroka v jaslice, ali ko je cca. 3 leta pa se vec sam zabava in vec razume in zmore, to sem pri prijateljicah opazila, pri moji je se vedno tako da se cel cas vse vrti okoli nje. Saj bos spet pocasi imela vec casa zase, organizacija tudi veliko pomeni, najvec pa ce imas osebo kateri lahko otroka zaupas na teh par ur, ko bi rada nekam sla. Jaz imam odlicno sosedo, ki mi vzame babyphone, ko otrok spi, in grem lahko opravit kar lahko, ceprav vecinoma pospravljam v tem casu. Ko grem pa mami in babi na obisk je pa se lazje ker je rada z njimi in je meni potem lazje. Samo potrpezljivo, bo vse lazje. Ko imas pa vec kot enega otroka ti je lazje kot zdaj, starejsi lahko kaj pomaga, ali pa se vsaj med sabo zabavajo pa imas zase cas, zdaj si pa ti glavna zabava za otroka :-))). Uzivaj v vsakem trenutku ker prehitro odrastejo, ko odrastejo se spomnis pa samo lepih trenutkov, une naporne pa pozabis ;-). Veliko lepih pozdravov, srece in ljubezni v tvojo smer posiljam!

Pozdravljeni, to je kar zanimiva tema in so tudi pomembna vprasanja. Mogoce pa do teh vprasanj in bolezni prihaja zaradi strahu pred neznanim, drugacnim... Imam otroka, ki sem ga cepila proti vsem kar naj bi se in se s tem nisem obremenjevala ker verjamem v uno: kako znotraj tako zunaj. Sem do sedaj zivela v treh razlicnih drzavah pa tudi starsa sta mi razlicne narodnosti in sem se ze vsega nagledala in dobrega in slabega tudi v povezavi z mentaliteto naroda, vzorci v kolektivni podzavesti in podobno. Bolezen je pa po mojem mnenju vedno stvar notranje naravnanosti. Ce bi mi se slucajno zgodilo, da otrok zboli z avtizmom ali katerokoli drugo boleznijo bi prvo vzrok poiskala pri sebi, ne pa v zunanjih sprozilcih. Saj v koncni fazi, ko ta cas pride, od necesa moramo tudi umreti... Prevec se obremenjujemo zunanjostjo in tem kar se je nekomu zgodilo, predvsem pa z strahovi. Z avtisticnimi otroci sem nekajkrat tudi delala, kot volonterka, in so neverjetni, dajo ti motivacijo za zivljenje in sreco, so zarek sonca in veselja, neobremenjeni so in cista srca, od njih se da marsikaj nauciti vse je samo stvar kota gledanja.  :srcek:

Ko pa enkrat ne ves kako ali kaj ali je vsega enostavno prevec je zelo fajn tudi osebno svetovanje, na ta nacin to lahko s pomocjo hitreje in enostavneje razresis :-).

Pozdravljeni,
Po progresiji sem rabila se nekaj casa, da bi dejansko vse doziveto tudi razumela. Je ena enkratna izkusnja. Dejansko vidis svoje izbire pred rojstvom v to zivljenje, svojo duhovno druzino, svoje potenciale, dobis novo perspektivo in razumevanje za druzino v katero si rojen, katero si si izbral, razumevanje za to zakaj si te izbire naredil. Predvsem dobis precej odgovorjenih "zakaj". Najbolj me je navdusilo in presenetilo ko sem videla svojo duso in spoznala duhovnega vodnika. Progresija je eden od nacinov spoznavanje samega sebe na najglobjih ravneh. Toplo priporocam :-).

Pozdravljeni,
nisem želela odpirati nove teme, tale kar ustreza mojem vprašanju. Zanima me kaj lahko naredim, da spremenim moj odnos z možem na boljše. Na začetku sem mislila, da sem našla sorodno dušo, zdaj pa ne vem sploh kaj me je k njemu pritegnilo. Priznam, da so težave v najinem odnosu pripomogle temu, da sem ogromno spremenila pri sebi in sem se osvobodila precej vzorcev, strahov in podobno. On nima miru, precej je orijentiran na materijalno, ne zna se sprostiti in uživati v temu kar imamo, povedal je, da ne ve če bi se spet poročil ker mu je bilo precej lepo tudi samemu, predvsem je imel več svobode in denarja, to me je precej prizadelo. Meni je pa vse drugo (predvsem povezano z čustvi in duhovnostjo) bolj pomembno kot materijalno. Imava čudovitega otroka. Do kdaj se splača ustrajati, predvsem pa kaj se lahko še naredi, da se obudijo lepi občutki, ki so bili na začetku veze?
Najlepša hvala.

Tocno to sem rabila  . Prav sprasevala sem se kaj in kako narediti, da vse te negativne misli, custva in situacije v nosecnosti ne bi vec imele vpliva na njo (saj sem se tudi v nosecnosti trudila vse takoj razresiti in ji posiljala brezpogojno ljubezen) in potem si mi napisala kako to narediti, hvala. Ni se enostavno znebiti obcutkov krivde... Ljubezen je zdravilo za vse