Urška, hvala ti za poglobljen članek. Sama sem že slišala nekaj o negativnem energijskem učinkovanju uživanja mesa na človeka, ampak nikoli nisem slišala tako široke razlage.
Pri meni je zanimivo, da sem od malega zelo rada jedla vse. Kot otrok (5let) sem bila prepričana, da meso naredijo tovarnah in nikakor niti v sanjah nisem svinjine povezovala z živaljo. Preprosto sem mislila, da se tako pač imenuje, naredijo pa tovarnah.
KO sem izvedela, da je govedina dejansko iz goveda živali, se mi je meso tako uprlo, da nisem mogla jesti. Potem so me starši nekako prepričali, da naj jem in sem tudi sčasoma pozabila na to. Potem pa sem se pri (10)11ih preprosto odločila, da mesa ne bom več jedla, ker se mi smilijo živali. Zanimivo, kako sem brez problemov vztrajala pri tej odločitvi (brez občutkov, da se odrekam), čeprav sem imela meso zelo rada. Zanimivo je tudi to, da so bili vsi v družini po očetovi strani zagrizeni mesojedci, poleg tega pa še lovci.
Tako da sm kar fest štrlela iz povprečja ožje in širše okolice in velikokrat ni bilo niti malo prijetno
. Moram priznat, da sem potrebovala ogrooomno časa, da sem tem ljudem odpustila za nesprejemanje (hkrati pa tudi ozavestila, s čim sem jih sama pritegnila v to, da me zavračajo). Očitno sem v teh letih morala narediti velik osebostni premik, ker se mi že dlje časa dogaja, da ko omenim, da sem pač veganka, požamem občudovanje in odobravanje, namesto ostrega in grobega zavračanja, kar me vedno tako preseneti, da sem čisto zmedena in mi je nerodno.
Zanima me, ko govoriš o razdušenih živalih po farmah... Na misel mi je prišlo, da verjetno tudi mleko in jajca, ki so pridelana na ta 'farmski' način nosijo s seboj podobne destruktivne vibracije, ali pač ne? Jaz mleka in jajc ne uživam, ravno zaradi načina pridelave. Teoretično sicer vedno pravim, da če bi bilo to dvoje pridelano na 'tradicionalen' način, ob spoštovanju živali, bi to dvoje teoretično jedla.
Pred kakšnim mesecem pa se mi je začelo dogajati nekaj zeloooo zanimivega. Kljub temu, da že kakšnih 15 let nisem jedla mleka in nisem čutila odrekanja, me je vleklo, da bi spet začela jesti mleko, če sem bolj natančna - vleklo me je k siru. V bistvu sem bila zelo zmedena, potem pa sem enkrat s kolegico na kosilu brez občutka krivde pojedla mali kos pice margerite (s sirom). Moram reči, da mi okus ni bil slab, ampak mi je moja pica s tofujem bolj pasala (verjetno preprosto, ker sem tega okusa bolj navajena), tako da sira (niti česa drugega živalskega) potem nisem več jedla.
Med branjem članka sem se avtomatsko povezala s prašiči in videla enega pujseka, ki me gleda z žalostnimi očmi, ki mi nekako očita v smislu, lahko bi več naredila za nas. Osebno ravno ne vem, kaj na bi to bilo, ker nisem ravno tak človek, ki bi kogarkoli prepričeval v nekaj, poleg tega pa mi je ostal strah iz otroških let, tako da o načinu prehranjevanja najraje splh ne govorim, ali samo na hitro omenim, če je že ravno nujno. Urška, ali lahko pogledaš, če mogoče nosim kakšen (karmični) dolg do živali ali krivdo ali kaj?
Vem, da to, kar sem napisala nima ravno veliko veze s člankom, ampak ne vem, ful sem čutila potrebo, da povem o svoji izkušnji z veganskim prehranjevanjem.
LP vsem :rose: