Iskalne možnosti (Stran 5 od 17)

Hvala, Franci, ful lepo si napisal. :rose:

S temle imam še 'malo' težav.  Kadar gre vse po maslu (tj. kot jaz hočem), vse 'brezpogojno' sprejmem, ko pa ne, pa se kujam.

Ne vem, Franci, vem pa, da ob takih trenutkih pride vse na plan - od žalosti, jeze, občutka krivice, krivde, ogorčenja, obupa, popolne zmedenosti... In je čisto človeško. Tudi svoje reakcije in občutke ob tem dogodku sprejmi skozi brezpogojno ljubezen in sočutje do sebe. :srcek:

Zoran, mene pa zanima, zakaj ne bi recimo določenemu obsegu maščevja na določenem mestu rekli, da naj preprosto izgine (oz. gre v božjo svetlobo na božanski način)? Zakaj je dobro, da rečemo, da naj se spremeni? Jaz nisem naredila še nobenega naročila smeri spreminjanja maščevja v mišice oz. meso, ker me je preprosto strah, da bi bila potem preveč obilna oz. 'gorilasta'.

Hvala in lp

Hvala Urška, super povedano! :rose:

Ravno na odpiranje vrat me je moral nekdo znova spomnit.

Pozdrav

Zdravo vsem! Kako vam gre? Jaz redno manevriram s časom po svojih željah in moram reči, da se res obnese. :prst: Služba hitro mine, uspem narediti, kar si zastavim, pa še utrujena nisem oz. sploh nimam občutka, da bi bila osem ur v dnevu v službi. Ko pa sem doma, si čas raztegnem, da imam dovolj časa za vse, kar si želim početi. Zdaj mi ni treba čakat na vikend, da bi se lahko do dobra spočila.

Sicer pa me je glede delalavnice najbolj pozitivno presenetilo zdravljenje z zvokom. Zdaj tudi razumem, ko mi je enkrat kolegica razlagala, da lažje prenese bolečino, če 'jamra', ko jo kaj boli. Bolečina gre prav ven iz telesa.

Ena zadeva se mi je odprla in ko sem jo razreševala, sem opazila znatno močnejši pretok energije med meditiranjem (kot da se mi je kanal precej razširil), tako da je lepo steklo.  :prst:

V drugem delu delavnice sem tudi opazila, da so se mi zadeve prav sistematično reševale. Posamezen (bolj trdovraten) problem sem imela priložnost opazovati iz različnih koncev in zornih kotov, nato se je odprl še en problem, ki smo ga ravno tako obdelali iz večih strani, pa še en... in na koncu so se skupaj razrešili. Zelo zanimivo. 

Imam občutek, da smo res dobili veliko materiala in orodij, s katerimi si lahko pomagamo za lepše življenje.  Hvala. :rose:

Zdravo Urška in hvala za topel sprejem.   :rose:  Ful sem mela zadrego po dolgem času spet kaj napisat, sm morala prav pogum zbrat.

Nisem takoj odgovorila, ker sem morala kar pošteno premisliti, da ti odgovorim na vprašanje. In sem prišla do ugotovitve, da je bila ključna odločitev tista, ki sem jo že navedla, zraven tega pa so prispevale posebne okoliščine. Recimo, na izletu sem prav začutila vonj po svobodi oz. veliko željo, da končno grem na svoje in začnem svoje življenje po svojem ritmu po svojih željah (brez službe oz. dohodka tega ne bi mogla). Ta občutek je bil res zelo močan, je pa hecno, da se pa sedaj kar ne morem spravit iz domačega kraja. Res je sicer, da moram še nekaj dokončati, ampak tudi na ljudi tukaj sem se v zadnjem letu močno navezala, zato mi je prijetno tukaj. Se mi pa zdi, da me je tudi malo strah samote. No, saj bom videla, kako bom začutila čez en mesec, morda pa me bo (pre)zgodnje vstajanje kar samo napodilo v Ljubljano  

Druga okoliščina je bila, da je bilo dooolgo zimsko obdobje in zaradi neaktivnosti sem spet začela drset v depresivna razpoloženja. In iz izkušenj vem, da če ne bi nič ukrepala, bi bilo vedno slabše in potem se je vedno težje izvlečt iz tega. Naslednji potisni moment je bil, da vem iz enoletne izkušnje, da mi čepenje (skrivanje) doma dokler ne bom ustrezala svojim idealom, pač ne bo pomagalo. Kvečjemu obratno - da se bom svoji želji lažje pribljižala, če bom prišla na plano in bila tako ali drugače aktivna. To sem sicer vedela že davno, ampak nisem zbrala moči, da bi to res naredila. Ne vem, zakaj, ampak preprosto temu nisem bila kos. Verjetno pa se je s pogostim (pogostejšim) druženjem s kolegi počasi topil strah pred tem, kakšna sem, in sem potem lažje zbrala pogum tudi za ta korak. Hm... razmišljam tudi, da sem se od teh kolegic naučila, da moja težava sploh ni težava, saj so mi pokazale, da čeprav bi lahko imele one precej večjo 'težavo' (če bi jo dojemale kot težavo), jih ta niti najmanj ne ovira pri nobenem področju življenja, ampak res nobenem.   No poleg tega pa me je velikokrat 'pičil' mamin stavek - veš, ar3ka, to so najlepša leta. Zdej, če so res najlepša ne vem, imam pa vse pogoje, da bi lahko bilo zelo lepo obdobje, tako da bi jih veljalo izkoristiti. 

No, to je nekako to, verjetno je še mnooogo zadev, ampak tole mi je prišlo na pamet. 

Lp vsem :rose:

Hvala Franci in Zoranu za nasvet. Mi je zanimivo, da se mi večkrat zgodi, da pomislim, zdle grem pa blagoslov delat, pa že čutim močnejši pretok. Tudi mene med blagoslovom boli na desni strani hrbta v višini srca, ampak imam vseeno tak lep prijeten občutek

lp

Zanima me, če je morda kdo opazoval, kaj se konkretno dogaja med reiki blagoslovom (vaje po iniciaciji v reiki 3) pri tistem, ki ga 'daje' in pri prejemniku? Hvala. Lp :rose:

Al pa hudo neprijetnih odnosov.   Zadnjič sem, ko sva se z bratom skregala zaradi ene zadevice (me je kr mal sram napisat zarad kakih bedarij se prepirama, sploh glede na mojo starost ), sem se najprej totalno razjezila (mi je kri kar butnila v glavo). Potem pa sem se čist zavestno odločila za reakcijo 'zob - za zob', s čimer sem znova povzročila pravo 'štalo' v hiši. Ampak sem sprejela, ker sem vedela, da bi čisto kamot lahko drugače odreagirala, in v bistvu sem tudi vedela, da bom s tem dejanjem povzročila prepir. Ampak ne morem rečt, da je bil prepir brez koristi, ker smo spet ene zadeve razčistili. Res pa je, da bi lahko našla prijetnejši način razreševanja zadev, namesto da po otročje izzivam.   

Mislim, da če je namen iskren, je ni stvari, ki nam ne bi bila odpuščena.

Oj, Galaxura! Jaz vseeno mislim, da te ne more nihče v nič prisiliti, če sam tega ne izbereš. V smislu, da imaš vedno izbiro, ali se boš odzval agresivno ali ne. Jasno, vsaka situacija je na nek način ''skušnjava'', a vendar si za svojo izbiro sam odgovoren. Mi je všeč misel, da ni napačnih izbir, reakcij - lahko so napačne samo glede na to, kaj si v življenju želimo. Če si želimo mir, izbira agresija ni v redu. Če si želimo agresijo, je agresija čisto v redu. Ni pa vse tako enoznačno - vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi ''napačna'' reakcija nas lahko popelje k določenemu cilju, saj se iz nje lahko npr. naučimo, kako ni dobro delovati ali pa nas popelje h kateremu drugemu cilju, ki si ga tudi želimo ali pa nas po ovinkih pripelje k želenemu cilju ali pa je bila to celo najkrajša pot do želenega ali pa... OK, sem zakomplicirala. 

Jaz imam tudi večkrat take dileme. Meni je všeč Zelandova razlaga na to temo. Če gre za strah razuma, ponavadi dobro veš česa te je strah. Te strahove lahko ozavestiš, tudi transformiraš, ali se na kak drug način prepričaš, da je ta strah znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Če pa gre za neudobje duše, pa slednje ostane tudi ko se razumsko pripričaš, da je vse ok, da te res nima bit česa strah, a vendar ostaja nek grenak priokust oz. neugodje. Jaz osebno v praksi tega še ne obvladam najbolje, pa vendar se mi zdi razlaga smiselna in mi pomaga. Če se ne moreš takoj odločiti, je včasih dobro malo dat zadevo na stran in se odpreti za informacije, pa jih tudi dobiš, in se nato odločiš. Se mi pa zdi, da je lahko zadaj tudi kakšen strah pred prepuščanjem oz. težnja po nadzoru, če venomer (velikokrat) intenzivno kolebaš med bi ali ne bi... To o strahu sem napisala zase in na splošno.

Lepo bodi :rose:

Hvala, Urška za razlago. :rose: Zelo zanimivo in super, da si razrešila. :prst:  Meni se tudi ena težava konstantno pojavlja (včasih v bolj, včasih v manj intenzivni obliki), pa še vedno ne najdem rešitve zanjo. Problem je v tem, ker mi resnično ovira življenje. Prav danes sem izvedela eno veselo novico, ampak takoj mi je veselje omračila skrb, ki je povezana s to težavo. In potem mi pravzaprav ta vesela novica predstavlja breme, tesnobo in skrb, namesto da bi se veselila. Tudi če pomislim, na kakšno drugo stvar, ki bi me veselila ali si je želim, mi pride ta skrb kot ena velikanska ovira. In potem občutek ujetosti, tesnobe in žalosti, ker ne morem živet, kot bi rada. Včasih željo kr v kali zatrem, ker se mi ne zdi možno, da bi jo izpeljala glede na to težavo oz. se mi zdi en tak nepredstavljiv napor, da bi se mi sploh uresničila. Not good at all Bom danes spet malo pogledala, kaj bi bilo za tem...

Se pravi, če odpraviš vzorec sam, še zadeva ni zaključena? Me zanima, ali moraš potem predelat vse situacije, ki so ojačali ta vzorec, ali samo situacijo, ko je ta vzorec nastal?

Andreja, hvala. To bi blo pa fajn poskusit. :prst: