Urška je napisal/a:Zoran je napisal/a:Če je človek sposoben svoje misli pustiti v pisarni (umiriti se = um miriti) in se potem odpraviti na določeno telesno vadbo, bi še šlo. Če pa se s polno glavo podamo v šport in če je ta šport povrhu še tekmovalen, bomo telo le še dodatno obremenili in zakisali
S tem se čisto strinjam. :prst:
Tudi jaz. :prst: Prilagam še misel Andreja Marušiča o razliki med konvergentnimi in divergentnimi misleci in priporočilo za primerno telesno aktivnost glede na tip:
Naravnost referenčno je bilo Marušičevo kratko predavanje o telesni aktivnosti. Ker sem bil nenehno utrujen in upočasnjen, sem ga povprašal o kakem odrešilnem gibanju. »Humanisti ste divergentni misleci,« je govoril. »To pomeni, da za vas niso tek, plavanje, kolesarjenje, hoja v hribe … Pri teh dejavnostih si samo domišljate, da ste sproščeni, v resnici pa se tuhtanje nezavedno nadaljuje in drži mišičje in ves organizem v položaju, ki ne gre v korak z gibanjem. Ne sprostite se, pa če sevamto še tako zdi. Te zadeve so za konvergentne mislece, za kakšne kirurge, reciva. Najhujši primerek je zame filozof, ki se zadrogira in gre potem v planine. Kaj takšnega se nikdar ne konča dobro. Za humaniste je potreben fokus, vi se morate med sproščanjem osredotočiti, to je ugodno za vaše glave, ki so nenehno razprte navzven. Torej vse, kar zadeva chi, predvsem pa priporočam sabljanje, to je po mojem najboljši šport za humaniste.« Lekcija se je nadaljevala: »Mislite svoje lastno dihanje, to vam bo pomagalo, da se objektivizirate in boste lahko odmislili telo in njegovo bolečino.« Precej poznan in koristen obrazec, toda v fazi, ko depresija sili k subjektiviziranju, dokaj težko dosegljiv. A spet resničen čutim, vem.
http://www.andrejmarusic.org/index.php/ … ml?start=1
(BTW - tale članek se mi nasploh zdi zelo zanimiv, tako da priporočam v branje, če koga zamika - je tako lucidno napisano, a hkrati kvalitetno
)
Za mene tole zgoraj definitivno velja. Se zelo rada (tako kot francik) sprehajam po naravi, samo misli pa niso ravno osredotočene, včasih kar podivjajo.
Čeprav se mi zdi, da odkar sem pozorna na to, je tega manj in se skušam bolj osredotočit na trenutek. Po drugi strani pa postanem kar živčna, ko pomislim, da bi me strpali v neko telovadnico in me šopali s kakšno aerobiko. Brrr
Se mi zdi, da že to da sem v naravi, na svežem zraku veliko pripomore k boljšemu počutju, četudi mi ne uspe vedno umiriti uma.