Jaz pa sploh ne vem, kaj naj si mislim o teh dneh po delavnici ... ne glede na to, da sem imela najprej itak velik telesni odpor do tega, da grem, in sem potem, ko sem bila tam, bila 3/4 časa v neki hipnotični temi (kot, da bi se odklopila), sem mislila, da sodelujem. Tudi s partnerskim delom z urško sem rešila nekaj (hvala še enkrat :rose: ), ampak nekako mi podzavest ne da, da zadiham... dejansko sproti vse pozabim, kar bi morala vedet. Sploh ne vem, kako naj to rešim???
In da ne govorim o tem, kako se je moj partner začel obnašat. Najina stvar je dokaj sveža, ampak zdaj zadnja dva tedna je nemogoč. Popolna mešanica med otročjostjo, hladnostjo, odmaknjenostjo in še kaj. Kot, da bi namerno delal vse, da bi ga jaz skenslala...?
Jaz bi navadno takega človeka tudi skenslala, če me ne bi fasciniralo, kako je lahko nekdo tako blazno spremenil v tako kratkem času brez očitnega razloga? Tako da zdaj pol časa razmišljam, da bi šla ali bi se temeljito z njim pogovorila (slaba ideja, ker se mi zdi, da se bi še bolj umaknil), ostali čas pa se mirim in poskušam pustit, da se stvari zgodijo same in opazovat ... ampak večino časa zdaj trpim, kar ni ok. Nimam niti pojma, kaj se učim iz tega, ker enostavno ne znam pogruntat, kaj se mi sploh dogaja. Vsekakor to NI gen zaljubljenosti, majke mi!
Štala, skratka. Sem pričakovala, da se mi kaj razreši, razjasni, ne pa dodatno zakomplicira ... sploh ne vem, kaj naj naredim 