Iskalne možnosti (Stran 46 od 63)

Maxim potrebno je priti do ključnih stvari ki so povzročile vzrok za težave in jih spremeniti v prijetne stvari. Naša podzavest si zapomni situacijo, ko smo bili prizadeti in ta situacija nas lahko zaznamuje za vse življenje, pa mi to hoteli ali ne. Boj široko imaš znanje bolje je zate. En del psihologije smo imeli v šoli in se mi zdi v redu, le težava nastane ker se stvari ne spremenijo na energijskem nivoju. Psihologija se mi zdi omejena  s te strani, da odpre travmo (težavo), ne ve je pa  rešiti, še posebej ne na energijskih nivojih. Energijski nivoji so pa še posebaj pomembni, če se hočemo priti do rešitve.

Če ne verjamejo se ne bo zgodilo nič. Strah pa prihaja zaradi neznanega in od tega, ker ne vejo kaj to je ali imajo povsem napačno predstavo. Dosti jih misli da so to vse neke vrste, čirule - čarule in podobne reči. Dosti ljudi se tudi boji, da bi se res lahko bolje počutilo.……

Ko imamo občutke žrtve v sebi imamo prepričanje, da nas je nekdo ali nekaj prizadelo. Lahko so to starši, prijatelji, življenje, okolnosti, bog,…
Karakteristike žrtve so da; kritizira, odpor – napor, občutek da se muči, da nič ne gre, da  je življenje težko, negativno govorjenje, grenkoba,… - če pogledamo na splošno je življenje ena velika bolečina.
Tudi če so cilji pred nami jih zelo težko dosežemo ali se jih odrekamo.

Vprašaj se kaj bi dobila, če bi živela brez občutkov žrtve in krivde?
Ali te je strah tega, kakšno bi imela življenje če ne bi imela občutkov krivde in žrtve?
Kdaj si prvič dobila občutke krivde in žrtve?
Kaj si takrat naredila ali kaj se je takrat zgodilo?
Kdo ali kaj te je prizadelo?
Ali te bi bilo strah živeti z novimi občutki, ki bi jih pridobila?
Ali te je strah pustiti občutke krivde in žrtve?
Ali se počutiš bolj ljubljeno ali koristno, ko prevzameš nase občutke krivde in žrtve?
Ali ti mogoče dajejo navidezno varnost?
Ali se dejansko zares hočeš rešiti teh občutkov in zakaj?
Pri katerih osebah ali situacijah si žrtev ali se počutiš krivo?

Če na vsa ta vprašanja ne veš odgovor, pol je verjetno prenesen program iz preteklih življenj.

Žrtev in napadalec imata vedno isti vzorec. V enem delu življenja si žrtev v drugem si pa napadalec (ali pa boš postala napadalec) to je vedno tako.
Če te tlačijo npr: starši in od njih prevzemaš krivdo, boš enako to lahko vračala čez čas svojemu partnerju, otrokom, sodelavcem, živalim,- vedno bo nekdo ali nekaj trpelo. Vedno se ta krog sklene – prej ali slej.
Tako, da si v eni periodi žrtev, če to ne rešiš pravočasno postaneš napadalec. Podzavestno postaneš napadalec, da se tega niti ne zavedaš. Lahko celo trpinčiš sebe, zaradi tega ker imaš v podzavesti program žrtve. Zato se vrtimo v krogu in smo ujeti v težavo, rešitve pa ni.
Dokler tega ne razumeš, da imata žrtev in napadalec enak vzorec, boš se vrtela v krogu.

Ko boš ugotovila vzrok kje (zakaj) je nastal, odpusti najprej sebi, nato tej osebi, situaciji, stvari in na koncu poglej: Vprašaj se kaj se lahko iz tega naučim?
Ko boš vedela, kaj si se iz tega naučila ali kaj te je naučilo si končala proces. Dokler pa ne veš kaj si se naučila, pa bo proces še trajal naprej.
Potrebno je tudi odpustiti zamero, če je in usmeriti misli v tisto kar si se naučila ali dobila ven iz te situacije.
Pol pa sledi olajšanje.
To ni namenjeno samo tebi ampak vsem, ki smo imeli ali imamo kdaj občutke žrtve ali krivde.

V temi Občutki sem pisal o tem, da večinoma v popolnosti poznamo občutke, ki jih ne želimo. O vseh teh stvareh sledi še nadaljevanje in so delavnice v pripravi. Ena delavnica poizkusna bo za par dni, zato bom tudi verjetno odsoten iz foruma do srede.

:prst:    :prst:

Stvari se v življenju zgodijo z razlogom in večinoma je razlog ta, da se nekaj naučimo. V tvojem primeru si si verjetno izbrala, da se boš naučila trpljenja, ker si se pa tega dovolj naučila, je sedaj nastopil čas, da občutiš svobodo (v dejanjih, odločitvah, besedah,…). Da bi se lahko odmaknila stran se je potrebno odločiti, da se več ne obsojamo, ampak to isto energijo obrnemo sebi v prid, da naredimo tisto kar hočemo. Potrebno je tudi sebi, kot tudi drugim odpustiti za  vse zamere, strah, trpljenje,…  Nato pogledati vse kar smo se v teh situacijah (tem delu življenja) naučili. Sprejeti sebe z novimi odločitvami in enako sprejeti vse ljudi takšne kot so.  Velikokrat se zna dogoditi, če ne razčistiš vseh the stvari, da boš zopet naletela na slične ali enake situacije (dostikrat so še težje preizkušnje).

Ljudi, ki jih imaš rada in če imajo tudi oni tebe jih ne boš izgubila, ker je tu ljubezen.
Lahko jih pa izgubiš zaradi tega, ker te je tega strah, da jih boš izgubila.  Scenarij kateri si boš izbrala se ti bo uresničil. Če izbereš ljubezen in razumevanje se ti uresniči, če pa izbereš strah se ti bo enako uresničil. Tako, da odločitev in izbira je vedno tvoja.

Večinoma je to zato, ker naša zavest hoče srečo, radost, ljubezen,...  v podzavesti pa imamo vzorce kot so: "za radost je potrebno potrpeti", "ljubezen je bolečina", "ljubezen mi povzroča bolečino","ne zaslužim si ljubezni", itd. 
Zato nam pa včasih naša čustva niso jasna. Mi hočemo eno, občutimo pa tisto kar nočemo in posledično se pol še lahko obsojamo. Zato nam razumsko ni jasno kaj se v nas v resničnosti dogaja, ker je to v podzavesti.

Ponos je tudi en tak občutek, ki je lahko zavajajoč.
Kaj si pa ti ugotovila glede ponosa?

  Imaš prav

Hvala    Hvala

Se strinjam s tabo, da vsako stvar še posebej, če te je malo strah jo je potrebno občutiti v majhnih količinah (tudi v takem primeru prijetno), da se podzavest privadi prijetnih občutkov in ko podzavest spozna, da je to za njo prijetno enostavno ve.

Na tvojem mestu bi se vprašal zakaj občutim vso to krivdo, ko hočem narediti nekaj zase?
Kdaj sem prvič občutila krivdo? (največkrat je to v mladosti, npr.: ker nisi bila pridna, dovolj dobra,… si ne zaslužiš igrače, nagrade,.. ali nekaj takega) Take stvari nas lahko zaznamujejo za celo življenje, pa ne vemo zakaj.

Procesu naroči, da ti pokaže na kak način da se lahko osvobodiš krivde, kaj ti prinese, ko je več ne boš imela, kako se boš počutila in kako boš lahko živela brez nje. Če boš občutila praznino se napolni z svetlobo ljubeznijo in radostjo ali z občutki sigurnosti, varnosti, ugodja..

Maxim sem vesel, da si prišla nazaj.
Pravkar grem spakirat in zjutraj na morje, se vidmo čez teden, so mi misli samo v energijah morja, tako da na druge teme odgovorim drug teden. No pa tud na sladoledu
Veselo pisanje.

Sorodstvo
Nekega dne plane Janez domov in vesel oznani da se bo poročil z sosedovo Metko.
Nekaj let jo je osvajal in končno sta se sporazumela.
Oče se je zamislil in ga povabil na pogovor med štirimi očmi:
"Sine morava se moško pogovoriti. Poglej svojo mamo, ni ne vem kako atraktivna in mi v 30 letih skupnega življenja ni preveč nudila posteljnih užitkov. Tako

sem si malo pomagal z drugimi ženskami."
oče nadaljuje : "Žal ti moram povedati da je Metka tvoja polsestra in se ne moreš poročiti z njo!"

Po kakšnem letu je žalostni Janez zopet začel hoditi s puncami.
Po dveh letih ponosno oznani, da se bo zopet poročil z Jano iz sosednje vasi.

Oče ga zopet povabi na diskretni pogovor in mu sporoči da je tudi Jana njegova polsestra. Janeza je to zelo strlo.

Tako je preteklo kar nekaj let, da si je zopet izbral bodočo nevesto Anko.
Oče mu je moral zopet povedati, da je tudi Anka njegova polsestra.

Janez se je popolnoma odpovedal ženskam in šel študirat teologijo.

Ko je čez nekaj desetletij mama bila na smrtni postelji jo obišče in mati ga vpraša.
Janez povej le zakaj si šel med duhovnike.

Janez ji odkrije resnico o očetu in svojih polsestrah.
Mati ga pogleda in pravi: "Ohhh sine moj, pozabi kar ti je govoril, saj on sploh ni tvoj oče!"