Iskalne možnosti (Stran 47 od 63)

SONČENJE IN PREHRANA

besedilo: projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Če se radi izpostavljate soncu, morda ne bo odveč v istem času paziti tudi na ustrezno prehrano. Dokazano je, da mastna hrana v kombinaciji s pretiranim izpostavljanjem UV žarkom poveča možnost za nastanek kožnega raka (Tannenbaum, A.: The genesis and growth to tumors, Cancer Res 2:468, 1942. - Jakobi, H.P.: Effect of diet on tumors induced by ultraviolet light. Amer J Cancer 39:338, 1940. - Baumann, C.A., Effect of diet on tumors induced by ultraviolet licht. Amer J Cancer 35:213, 1939. - Citirano po Kime. s. 93 ff. Nove raziskave potrjujejo te rezultate. - Tako tudi Kime, s. 94. Glej tudi Rusch H.P.: Der Einfluss von Kalorienbeschränkungen und dem Fett in der Nahrung auf die Tumorbildung durch ultraviolette Bestrahlung. Cancer Res. 5:431, 1945). Transmaščobne kisline v strjenih maščobah poslabšajo sposobnost izrabe kisika v mitohondrijih in zato je možnost za nastanek raka večja.

Morda zato ne bo odveč, če opozorimo na ustrezno prehrano tudi med sončenjem. Veliko svežega sadja, zelenjave, zelišč in zelenolistnate solate telo in kožo dobro oskrbijo z vitamini in mineralnimi snovmi. Uživajte le kakovostna, hladno stiskana olja, slaščice; margarina, ocvrte jedi in podobno pa naj bodo na jedilniku čim manjkrat.

Če imate pri sončenju zdravo mero, torej z njim ne pretiravate, a vendar redno stopite na sonce, s tem bistveno pripomorete k preprečitvi nastanka kožnega raka. K temu pripomore blagodejni učinek sonca, ki kožo dobro prekrvavi, poleg tega pa sta tako koža kot tudi tkivo pod njo bolje oskrbljena s kisikom. Ne pozabite, vitamin D, ki ga telo samo proizvaja ob stiku s soncem, je eno najučinkovitejših metod, kako se ubraniti pred kožnim rakom (Holick: Schützenes Sonnenlicht, s. 25).

SONČENJE IN SREDSTVA ZA SONČENJE

Prekomerno sončenje pogosto privede do opeklin, ki kožo močno poškodujejo. Z vsako novo opeklino se poveča možnost za nastanek kožnega raka. Če se ob tem tudi neprimerno prehranjujemo ter kožo v sicer dobri veri obremenjujemo še s sredstvi za sončenje in ostalo kozmetiko, ki največkrat vsebuje sporne snovi, pa je ta možnost še toliko večja.

Porjavela koža dobro ščiti pred opeklinami. Če svojo kožo redno in zmerno izpostavljamo soncu, če se zadržujemo ali svoje delo opravljamo na prostem, koža postopoma vzpostavi mehanizem samozaščite. Pod tem pojmom si lahko prestavljate pigmentacijo kože, debelejšo trdo kožo in tvorbo vitamina D. Poleg tega rjav kožni pigment melanin deluje kot lovilec radikalov.

Ali je možno, da raka povzročajo celo sredstva za sončenje? Prof. Claus Garbe z Univerze v Tübingenu pravi, da za najnevarnejšega kožnega raka, melanom, doslej ni dokazane varne zaščite (Report Mainz, 26.7.2004). Na Univerzi v Iowi so leta 2003 proučili vseh 18 epidemioloških študij, ki so v zadnjih 38 letih poskušale odgovoriti na vprašanje, ali lahko sredstva za sončenje zmanjšajo tveganje za kožnega raka. Rezultat je bil povsem jasen – ne morejo (citirano po: Klaus Maar: Rebell gegen den Krebs, 2004, s. 47)!

Profesor Michael Holick, eden vodilnih strokovnjakov pri raziskovanju vitamina D v svetovnem merilu, zdravstveni politiki očita, da ni na tekočem z novimi izsledki raziskav. V svoji knjigi »The UV-Advantage« obtožuje kozmetično industrijo, da z agresivno in zavajajočo reklamo v ljudeh ustvarja strah pred sončenjem. Zato je danes večina ljudi prepričana, da je sonce škodljivo. Holick kritizira tudi dermatologe, ki prav tako svarijo pred soncem (Hobday: Sonnen ohne Schatenseiten, s. 50). Seveda so razjarjeni dermatologi posledično zahtevali, da Holick zapusti svoje mesto na Dermatološki kliniki Univerze v Bostonu. Kot že tolikokrat prej se je izkazalo, da medicina ne zmore prenesti kritike. Če ni argumentov, sta takoj na udaru človek in njegova finančna eksistenca (Miami Herald, 15.4.2004, www.ernaehrgesund.de/news/holickruecktritt.html).
Zdravnika Frank in Cedric Garland, ki ju je ameriška marina pooblastila za raziskavo vzrokov za kožnega raka, pišeta: »Povsod po svetu se je številno malignih melanomov najbolj povečevalo v državah, kjer so v uporabi sredstva za sončenje. Istočasno se je povečevala tudi stopnja smrtnosti. V ZDA, Kanadi in skandinavskih državah je v zadnjih desetletjih prišlo do močnega porasta melanomov, najmočneje po uvedbi sredstev za sončenje. Med leti 1950 in 1990 se je v Severni Ameriki smrtnost zaradi melanomov pri ženskah podvojila, pri moških pa kar potrojila. V Queenslandu v Avstraliji, kjer so zdravniki že zelo zgodaj in z veliko vnemo spodbujali uporabo sredstev za sončenje, je število smrti nenavadno močno naraščalo. Tam za to vrsto kožnega raka tudi umre največ ljudi na svetu. Za razliko od drugih držav v Avstraliji, kjer sredstva za sončenje še ne spodbujajo tako dolgo, je začela pogostost obolelosti za melanomom naraščati šele mnogo pozneje.« Zdravnika Garland argumentirata, da sredstva za sončenje zavirajo tvorbo vitamina D pod kožo, medtem ko ravno vitamin D zavira nastanek kožnega raka (Garland/Garland/Gorhan: Could Suncreams increase Melanoma risk?, Americal Journal of public health, št. 82, 4/1992, s.614 f. Citirano po Hobday: Sonnenlicht heilt, s. 69f).
Kožni rak je dejansko prisoten v državah, v katerih so v uporabi sredstva za sončenje. Število melanomov se je povečevalo, ko je prišlo do množične uporabe sredstev za sončenje. Ta ista sredstva pa ljudi spodbudijo k brezskrbnosti in pretiranemu izpostavljanju soncu.
Kako lahko torej pojasnimo, da je povečano tveganje za nastanek kožnega raka lahko posledica uporabe sredstev za sončenje?
1.    V sredstvih za sončenje so lahko strupi in rakotvorne snovi, ki pripomorejo k nastanku kožnega raka oziroma ga povzročijo. Veliko kemičnih filtrov se je že izkazalo za rakotvorne.
2.    Zaradi prepričanja, da smo lahko s sredstvi za sončenje na soncu precej dlje, s sončenjem pretiravamo. Resda krema za sončenje prepreči opeklino in zaustavi UVB sevanje, ne more pa ustaviti UVA žarkov.
3.    Krema za sončenje preprečuje porjavelost in debeljenje kože. Zaradi tega je proces samozaščite upočasnjen in koža je manj zaščitena pred intenzivnim UV sevanjem.
4.    Sredstva za sončenje preprečujejo tvorbo vitamina D, ki varuje pred škodljivimi žarki.

Med sporne sestavine pri sredstvih za sončenje sodijo UV filtri kot (nemško): p-Aminobenzoesäure, Methoxycinnamate, Benzoephenone). Methoxypsorale je bil odstranjen s trga, potem ko so ugotovili, da se pri ljudeh in miših že pri vidni svetlobi pospešeno tvori kožni rak. Prišlo je tudi do sprememb v dedni zasnovi. Iz poročila ameriškega Urada za živila in zdravila je razvidno, da lahko 14 od 17 losjonov za sončenje ob uporabi na soncu deluje rakotvorno, ker vsebujejo sestavino PABA (Para-Aminobenzoic-Acid). PABA v mnogih sredstvih za zaščito pred soncem uporabljajo kot kemično svetlobno zaščito. Druge raziskave so prišle do sklepa, da lahko PABA povzročajo genetsko škodo na DNS kožnih celic (W. Allen: Suspected Carcinogen found in 14 of 17 Suncreames, St. Louis Post Dispatch, 9.3.1989. – Libermann: Die heilende Kraft des Lichts, s. 199).
Kemični svetlobni zaščitni filtri se razkrojijo, ko pridejo v stik z UV svetlobo. O kemični sestavi produktov razkrajanja je komaj kaj znanega, saj komajda obstajajo raziskave o njihovi škodljivosti. Že nekajkrat se je zgodilo, da so s trga umaknili kemične svetlobne zaščitne faktorje, ker so bili rakotvorni. Nihče ne more reči, katere kemikalije, ki jih brez pomislekov uporabljajo v sredstvih za zaščito pred sončenjem, se bodo kmalu izkazale za strupene ali rakotvorne. Toksikološke raziskave so drage, zato do njih pogosto sploh ne pride.
Proučevali so otroke, ki so jih starši mazali s kremami za sončenje, in ugotovili, da so se pri njih pogosto pojavile lise na jetrih, kar je dejavnik tveganja za poznejše melanome. Pri otrocih brez kemične zaščite proti sončenju ni prišlo do nastanka dodatnih lis na jetrih (Hobday: Sonnenlicht heilt, s. 70).
Vsekakor je veliko bolje, da se odpravimo v senco ali kožo zaščitimo z oblačili, kot pa da nanjo nanašamo kemične UV filtre.

Kaj hrani vaše rastline: nafta ali sonce?

Besedilo: projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Dolga tisočletja smo hrano pridelovali na »sončni pogon«. V zadnjem stoletju pa smo kot osnovni energent v pridelavi hrane začeli uporabljati nafto. Tako je nastal najbolj potratni sistem pridelave hrane, ki uničuje življenje v zemlji, onesnažuje podtalnico, krepi škodljivce, uničuje biotsko pestrost in nas s svojimi pridelki vse bolj bremeni, namesto da bi nas hranil.

Večina naše hrane danes raste na NPK umetnih gnojilih, ki jih proizvajamo iz nafte. Tudi večina pesticidov, ki jih uporabljamo »za zaščito«, ima enak vir. In dokler žita še hočejo rasti pod nebom, vse več sadja in zelenjave ščitimo pred zunanjimi v vplivi s plastiko (ki jo prav tako pridobivamo iz nafte).

Danes zemljo pokrivamo s plastičnimi folijami ali agrokoprenami (tudi te se pridobiva iz nafte). S tem zemlji preprečujemo normalno dihanje, povišujemo temperaturo tal in s tem selektivno omejujemo razvoj naravne mikroflore v zemlji.
Ko pa rastline spravimo v tunele ali rastlinjake, jim končno odvzamemo tudi pomemben del sončne energije, brez katere so le »zombiji«, ne pa živa in zdrava narava.

Ko v knjigah ali časopisih berete, da kakšen sadež vsebuje določeno količino antioksidantov ali določenih vitaminov, je to v večini primerov čista laž. Količina hranil v določenem sadežu ni zapisana v njegovih genih, temveč je produkt njegovega »načina življenja«.
Tudi vi ste rezultat kombinacije genov svojih staršev, pa bi bilo danes vaše življenje zelo drugačno, če bi od rojstva naprej živeli le v kleti, osvetljeni z umetno žarnico in bi vam hrano dovajali po cevki. Če bi vas po vsem tem času spustili na svetlobo dneva, vaša koža ne bi bila zmožna izdelovati zaščitnega pigmenta, vaša prebavila bi bila neuporabna za normalno prehranjevanje, vaše oči pa močne svetlobe enostavno ne bi prenesle.

Kaj pomenijo geni in kaj okolje vidite vsako pomlad, če svoje sadike delate v zaprtem prostoru. Ne glede na to, da jih imate na okenski polici, bodo sadike svetle barve in pretegnjene. Če jih izpostavite močnem soncu, jih bo to v nekaj urah zažgalo. Če pa seme enake rastline zraste, ker se je zasejalo samo, na primer iz vašega komposta, imajo take rastline od samega začetka temnejšo barvo, bolj močno rast in jih ne motita ne sonce ne mraz. Sami si odgovorite, ali količina antioksidantov, različnih zdravilnih snovi, vitaminov in rudnin prihaja iz zapisa v semenu ali iz načina življenja določene rastline.

Še en dokaz, da energije sonca ne more zamenjati nič, so rože. Tiste, gojene v rastlinjakih, nikoli ne bodo razvile značilnega vonja. Videti so naravne, vendar pa so po svojih lastnostih bližje plastiki kot naravi. Le rože, ki rastejo pod soncem, razvijajo barvite in dišeče cvetove, saj le energija sonca in dostop do etrskih energij omogočata, da rastlina v celoti razvije vse svoje potenciale. In če vemo, da so mnoge zdravilne učinkovine zapisane naravnost v eteričnih oljih (ki jih mi zaznavamo kot dišave), je jasno, da si veliko zdravja od rastlin brez vonja ne morete obetati.

Zato svojih rastlin ne razvajajte preveč. Pustite jim, da se razvijejo skladno z zmožnostmi. Dišavnice in zdravilne rastline nabirajte na avtohtonih rastiščih ali jim na lastnem vrtu pustite, da živijo v pogojih, ki so čim bližji tistim, ki bi jih imele v naravi. Rudninski primanjkljaj, ki je vse večji, pa poskusite zapolniti z nabiranjem divjeraslih rastlin in sadežev, s sočenjem ali kaljenjem in z namakanjem semen.

Prekletstvo rastlinjakov
Pridelava hrane v rastlinjakih je prinesla še nekaj nevšečnosti, o katerih beremo in slišimo zelo malo. Besedna zveza »učinek tople grede« je nastala prav s proučevanjem rastlinjakov. To, kar grozi našemu planetu (učinek tople grede oziroma povišana stopnja ogljikovega dioksida), je v rastlinjakih normalno stanje. Znanstveniki so ga celo namenoma ustvarili, saj so opazili, da zaradi tega zeleni del rastlin pridobiva na rasti, pridelki so večji, sadje je večje itd. Koliko pa je to normalno s stališča naše prehrane, pa je povsem druga zgodba.
Čim več je ogljikovega dioksida v ozračju, manj je dušika v rastlinah in prav dušik je zadolžen za izgradnjo proteinov. Nadaljnje študije so pokazale, da se podobno dogaja tudi z drugimi pomembnimi elementi, kot sta cink in železo. Več ogljikovega dioksida pomeni veliko manj teh dveh rudnin, ki pa jih nujno potrebujemo za imunski sistem, reproduktivne organe, proizvodnjo rdečih krvničk itd.
Danes imamo na voljo stotine študij, ki dokazujejo, da je v ekološko pridelanih živilih vsaj 1/3 več vitaminov in rudnin, z antioksidanti pa so ekološko pridelane rastline celo dvakrat bogatejše od konvencionalnih. S stopnjevanjem segrevanja pa dobiva celoten proces nepredvidljive razsežnosti.
Po podatkih UN že danes vsaj tretjina prebivalcev, klub zadostni količini hrane, trpi zaradi pomanjkanja kakšnega izmed pomembnih mikroelementov. Ocenjujejo, da samo zaradi pomanjkanja železa, ki slabi zdravje otrok, vpliva na kognitivne sposobnosti in celo povečuje število mrtvorojenih otrok, danes trpi 4,5 milijarde prebivalcev Zemlje. Pomanjkanje joda, ki lahko poškoduje možgane, je težava, s katero se soočajo v 130 državah.

Lačne so tudi žuželke
Kot piše biolog David Seaborg, revne rastline, v katerih je manj hranilnih snovi, delajo težave tudi rastlinojedim žuželkam. Nekatere se poskušajo prilagoditi tako, da poskušajo pojesti veliko več kot doslej. David Karowe z univerze Western Michigan University je pokazal, da so gosenice v okolju, v katerem je bila povečana raven ogljikovega dioksida, pojedle 40 % več kot običajno, vendar kljub temu niso dosegle svoje povprečne velikosti. Podobno so pokazali tudi drugi poizkusi z žuželkami. Pri nekaterih žuželkah je povečanje ogljikovega dioksida povzročilo, da so se razmnoževale veliko hitreje, kar je zagotovo slaba novica za pridelke, ki jih lahko napadejo.

Zapleti z ovcami
Težave postanejo še bolj kompleksne, ko začnemo opazovati spremembe, ki jih povečanje ravni ogljikovega dioksida povzroča pri živalih. Na Državnem inštitutu v Kansasu je Clenton Owensby izvedel zelo obsežen poskus z ovcami. Najprej je prišel do sklepa, da je trava, ki jo je gojil v pogojih s povečanim odstotkom ogljikovega dioksida, povečala pridelek za 22 %. Istočasno pa je ugotovil, da je bil odstotek dušika v krmi za 8 do 12 % nižji. Ovce ne morejo neposredno presnoviti zaužite krme. Pri presnovi so odvisne od mikroorganizmov v svojem črevesju, ki pomagajo cepiti celulozo. Pomanjkanje dušika v krmi povzroča upadanje števila potrebnih mikroorganizmov. S tem se upočasnjuje proces prebave in ovce, četudi želijo, ne morejo zaužiti in prebaviti več krme kot doslej. S tem je upočasnjena njihova rast in povečana njihova podhranjenost. V opazovanih čredah se je znižalo tudi razmnoževanje, in sicer za 5 do 10 %.

Pa smo pri človeku!
Seveda vas najbolj zanima, kaj lahko pričakujete na svojih krožnikih. Zelo dragoceno študijo, ki nakazuje, kaj se bo dogajalo s ključnimi 24 mikroelementi v naši prehrani, je izvedel prof. Loladze na Univerzi v Nebraski. Več kot 36 izvedenih poskusov je pokazalo, da nas čaka upad velikega števila hranilnih snovi, med katerimi sta tudi cink in magnezij.
Študij, ki so se ukvarjale z zelenjavo, je veliko. Raziskovalec Loladze pa je našel le nekaj študij, opravljenih na rižu in pšenici. Študija riža je pokazala, da v okolju s povečanim ogljikovim dioksidom dušik v rižu upade za 14 %, fosfor za 5 %, železo za 17 % in cink za 28 %. Povečal se je le odstotek kalcija.
V vseh treh študijah, opravljenih na pšenici, so ugotovili padec vseh elementov razen kalija. Pred kratkim so svojo študijo vpliva ogljikovega dioksida na žita objavili tudi kitajski raziskovalci pod vodstvom Dong-Xiu Wuja. Njihovi poskusi so pokazali, da je dušik v žitih upadel za 15 %, fosfor za 36 %, kalij za 23 % in cink za 32 %. To v praksi pomeni, da bomo morali zaužiti tretjino več nepotrebnih kalorij, da potešimo lakoto po nujno potrebnih snoveh.

Ko ima hudič mlade
Ste pomisli, da boste vse uredili s kakšnim prehranskim dopolnilom?
Imamo le še eno težavico. Ugotovili so, da povečani odstotek ogljikovega dioksida pospešuje proizvodnjo strupov, s katerimi se poskuša rastlina zavarovati pred morebitnimi nevarnostmi, ker verjetno tudi sama čuti, da ni v dobri kondiciji. Tako se s povečanjem zelene mase, ki ji ne sledijo tudi hranilne in zdravilne snovi, povečuje odstotek fenolov, taninov in drugih kemičnih snovi, ki za naše zdravje niso zaželeni. Kot pravi prof. Mattson, ki se je ukvarja s to problematiko, trenutno »živimo v globalnem eksperimentu, ki ga ne moremo nadzirati in na koncu bomo morali juho, ki smo si jo sami skuhali, tudi pojesti«.